Potepanje po Toskani / Caorle

13. DAN
Sreda, 18. april 2018

Comacchio - Mesola - Caorle (178 km)


Brez jutranjega sprehoda, nismo mogli zapustiti Commachia. Začeli smo pri znamenitem mostu Trepponti, ki ga je zgradil Giovanni da Lugano, projektiral pa Luca Danese iz Ravenne. Je simbol mesta, ki združuje tri ulice s tremi lepimi stopnišči. Nadaljevali smo mimo Torre dell'orologio, cerkve in prišli do tovarne Manifattura dei Marinati. Tam smo se obrnili, saj je bil že čas, da se odpravimo bližje domu.

Trepponti

Torre dell'orologio

Manifattura dei Marinati

Poslikan zid.

Mesola

Na poti smo se ustavili v Mesoli. Ena od znamenitosti v mestu je grad Mesola, zgrajen med letoma 1578 in 1583. V glavnem se je uporabljal kot lovsko bivališče za družino Este. Mestece je bilo prazno, le nekaj postavljavcev šotora za špargljevo festo je delalo.  

Castello Estense di Mesola

Chiesa Arcipretale

Prav kmalu smo nadaljevali v Caorle. Med potjo smo naredili postanek, saj smo bili lačni in če smo lačni postanemo sitni. S polnimi želodčki in v lepem sončnem dnevu smo nadaljevali z vožnjo.

Ozka cesta.

Smo pa zopet nasedli GPS, ki nas je vodil po zelo ozki cesti.

GPS nas je zopet zapeljal.

Tam smo se že enkrat vozili in se takrat odločili, da se ne bomo nikoli več. Rajši si bomo izbrali drugo pot. Mogoče pa si za naslednjič zapomnimo. Na našo srečo je AD dovolj ozek, da smo se lahko zapeljali skozi.

Bo šlo, ne bo šlo?  "Glih za glih!"

Ko smo prispeli na veliko parkirišče v Caorle, smo pogrešali italijanske AD, ki jih je bilo zadnjikrat tam veliko. Pusto, prazno, ogromno parkirišče nam ni dišalo. Rajši smo se zapeljali še 4 km in parkirali na manjšem parkirišču ob obali.

Odšli smo na plažo in bosonogi hodili po mivki in vodi. Kmalu se nam je pridružil simpatičen psiček Čarli. Veselje ju je bilo gledati, kako sta se igrala, skakala po vodi, tekala po mivki. Ko jima je bilo dovolj, smo mi nadaljevali s hojo po vodi, Čarli pa se je vrnil k svojemu lastniku.

Ob obali so nas spremljali labodi. Daleč stran pa smo videli ljudi, ki so se sklanjali in nekaj nabirali. Bili smo radovedni, pa smo šli pogledat.

Morske nožice - Conchiglie di Rasoio

Ena gospa je imela vrečko, pa sem jo v bolj polomljeni italijanščini vprašala, če lahko pogledam kaj nabira. Pokazala mi je. Med pogovorom sem izvedela, da se jim po italijansko reče Conchiglie di Rasoio. Živijo v mivki in so zelo dobre popečene na žaru s poprom in soljo. Opazovali smo jo kako jih nabira. Ugotovili smo, da moraš imeti kar nekaj potrpljenja in prakse. S svojo močno nogo se zakopljejo na varno globoko v mivko. Na majhno luknjico je gospa potresla kanček soli in kmalu je mivka začela valovati. Ko se je prikazala na plan, je z roko globoko segla v mivko in jo potegnila ven. Morska nožica je podolgovate, pravokotne oblike, podobna je britvici. Ima rahlo lupino, ki je na obeh straneh odprta.  Že prej smo na plaži opazili take lupine in se spraševali čigave so. Naša radovednost je bila nagrajena. Videli, izvedeli in naučili smo se nekaj novega.