ponedeljek, 26. maj 2014

Idrijska Bela

Četrtek, 22. maj 2014
V četrtek popoldne smo se s kolesom odpeljali proti Idrijski Beli. Krasno vreme, ptički so zadovoljno žvrgoleli, voda je žuborela in stop. Na cesto je padla velika skala.  Zapeljali smo se mimo nje. Bili smo srečni, da takrat, ko se je valila navzdol nismo bili spodaj.
Ob sotočju Idrijce in Belce je urejeno kopališče na Lajštu.
 
Tu so postavljena otroška igrala, piknik hišice, igrišče za odbojko in košarko. Mi smo se cingali na leseni cingalci in pozirali na rokometni žogi.
Sprehodili smo se ob bistri vodi in poslušali njeno žuborenje.
 
Kopanje smo prepovedali, ampak neuspešno. Treba je bilo zaplavati in se potem s peskom brisati.
Z otresanjem in skakanjem se je Cindi malce posušila. Posedli smo jo v košaro in se odpeljali proti domu. Skale na cesti ni bilo več.


petek, 23. maj 2014

Pohod Škrbina

Nedelja, 18. maj 2014
V nedeljo smo se pridružili Društvu za zdravje srca in ožilja Slovenije-Podružnica Kras, ki je vabila na pohod v Škrbino oz. Šibelje in od tam na Sv. Katarino ter hrib Ovčjak z ogledom zasebnega muzeja Silvana Furlana v Šibeljah. Dobili smo se na stari avtobusni postaji v Sežani. Od tam smo se v koloni lepo eden za drugim odpeljali do Komna, kjer smo počakali na lokalnega vodiča. Še enkrat smo se posedli v avtomobile in se zapeljali do stare kraške vasice Škrbina.
Parkirali smo zraven stare šole, sedaj Kraške šole, ki so jo preoblikovali v muzejsko postavitev razreda iz 50 let prejšnjega stoletja. Po kratkem opisu o poteku pohoda, smo se odpravili. Pot nas je vodila mimo vaškega pokopališča, kjer je pokopan slikar in grafik Lojze Spacal.
Mimo župnijske cerkve sv. Antona Opata, ki je bila zgrajena v 16. stoletju. Bila je večkrat obnovljena in prezidana. Cerkev ima zvonik oglejskega tipa.
 
Pred vojno je bil ob Škrbini zaselek Mihajli, ki pa so ga Nemci 1943 leta požgali, saj so tu imeli svojo postojanko partizani.
 
Ustavimo se pri drevesu s križi. Tu malo spremenimo potek poti in se odločimo za ogled vasice Pedrovo.

Pedrovo je majhen zaselek nad dolino Branice in na robu Krasa. V njem se stiska nekaj hiš. Vidimo rdeči zvezdi na hlevu in letnico 1927. Na začetku naselje stoji cerkvica s portalom iz leta 1635, posvečena Svetemu Duhu. Notranjost je preprosta in prav to ji daje nekakšen čar. Od tu se nam na široko odpre pogled na Vipavsko dolino in Trnovski gozd.
 
Skozi zaselek pridemo na kolovoz. Nekaj časa hodimo po njem, nato po makadamski cesti do table, ki nas usmeri na Ovčjak. Drug za drugim se vzpenjamo na 575 m visoki Ovčjak. Z vrha je prelep razgled na Jadransko morje, Kraško planoto, Škrbino, italijanski del Krasa. Tu naredimo skupinski posnetek.

Vpišemo se v knjigo in se vrnemo na makadamsko cesto.
 











Narava s cvetjem, metulji, nebom, griči nas vseskozi polni. S svojo lepoto in vonjem po limoni te vabi navadni jesenček, da postojiš, vonjaš in občuduješ. Jesenček vsebuje opojna eterična olja, pa tudi strupene alkaloide in saponine. Ima deset prašnikov. Njegovi sestavljeni lihopernati listi so podobni listom jesena. Iz podobnosti listov s tem drevesom pa izhaja njegovo ime.

Nad vasjo poteka greben Črnih hribov, ki so utrpeli obširen požar leta 2006.
Med klepetanjem hitro prispemo v kraj Šibelji, kjer nas že čaka lastnik zasebnega muzeja gospod Silvan Furlan.
 
Pri njemu smo si ogledali ročno izdelane lesene eksponate, kamnite eksponate, izdelke iz žice. Predstavil nam je merjenje časa, sončne ure, nihalke na vzmet. 
 
Ima veliko zbirko domačega kmečkega orodja in stare predmete. Kar nekaj časa smo se tu zadržali, poslušali, si ogledovali in klepetali.
 
Iz Šibeljev se po cesti vrnemo v Škrbino. Sprehodimo se skozi vas, ki je polna spominskih obeležij na spomin NOB.
 
Ustavimo se pred hišo, v kateri je živela mati narodnega heroja Pinka Tomažiča, ki so ga leta 1940 aretirali in je bil v tržaškem procesu leta 1941 obsojen na smrt.
Zraven nje so bila odprta vrata Spacalove domačije, kjer je poletja najraje preživljal slikar in grafik Lojze Spacal (1907-2000). Radovedno smo pokukali na dvorišče. Imeli smo veliko srečo, saj smo naleteli na njegovo vnukinjo, ki nam je prijazno razkazala njeno notranjost. Črno kuhinjo, sobo imenovano osmica, slikarjev atelje in prav povsod si nekako čutil njegovo prisotnost. 
Zadaj smo si ogledali vrt poln nekakšne neznane energije. Ta nepričakovani ogled je bil tista pika na i, ki nam je druženje še polepšalo in naredilo še bolj zanimivo.Tudi od tukaj smo se kar težko poslovili. Imeli smo še polno vprašanj.

Na parkirišču smo se od ostalih pohodnikov poslovili. Posedli smo se v avtomobile in se odpeljali. Nekam se nam še kar ni dalo domov. Manjkala nam je obljubljena pot na Sv.Katarino. Obrnemo in se odpeljemo do začetka poti na Sv. Katarino. Parkiramo in se peš povzpnemo po romarski poti do vrha, kjer so razvaline nekdanje cerkvice in zvon. Pozvonimo, se nekaj časa tukaj zadržimo in potem odpravimo nazaj in domov.

ponedeljek, 19. maj 2014

Vojkova koča na Nanosu

Nedelja, 10. maj 2014

 
Počasi se zjutraj odpravimo od doma, saj do Razdrtega nimamo daleč. Parkiramo, se preobujemo in s pogledom na Nanos začnemo hoditi. Vzpenjamo se po po travnatem pobočju. Pred nami je velika skupina otrok. Otroci izberejo položno pot, mi pa vzpon preko krajše, strmejše in zahtevnejše poti.
Ko se za kratek čas ustavimo, nam pogled pritegne kamnolom Razdrto. 
Po prehodih zavarovanimi z jeklenicami se Cindi nosi. Proti visokim skalam poskakuje in ker jih ne doseže, jo je treba dvigniti. Po golem vršnem delu pridemo do oddajnika. 
Pod njim se v gozdičku skriva Vojkova koča (1246 m). Ob njej posedimo, popijemo čaj, nekaj pojemo in se prav počasi pripravljamo za odhod nazaj.
 
Med hojo občudujemo cvetje in cesto daleč spodaj.
Radovedno opazujemo dogajanje. Prihajajoče planince, odhajajoče planince, otroke in ne, ne gremo nazaj na Nanos.
Spustimo se do cerkvice sv. Hieronima, tam posedimo in samo uživamo. Po pobočju se vrnemo do poti proti Razdrtemu.
Hodimo skozi prijeten gozd, pozornost usmerimo na divje perunike, ki dajejo barvitost skalovju.
V spodnjem neoznačenem razpotju pred majhnim travnikom malo zaidemo, ampak se kmalu vrnemo na pravo pot. Vidimo vetrnico in že smo na začetku poti.