Pot ob Rakah

Od Idrije do Kobile vodi prijetna, sprehajalna pot ob vodnih kanalih-Rake. Tukaj Idrijčani radi tečemo, hodimo z nordijskimi palicami, sprehajamo pse. Rake imajo zelo rade mamice z dojenčki in upokojenci. Pot je dolga približno 2,5 km v eno smer. V vročih poletnih mesecih drevesa nudijo senco in voda v rakah prijetno hladi.

Prve rake so bile zgrajene konec 16. stoletja in so bile lesena korita, ki so dovajale vodo do idrijskega rudnika, ta pa je gnala rudniške črpalke. Zdaj so rake betonske. V njih plava tudi kakšna riba in celo belouška.

Studenček ob Rakah, kjer izvira pitna voda. Tu si lahko vedno pogasimo žejo.

 

Stražarnica

Ob njih naletimo na ostanke italijanskih utrdb iz časa, ko so Italijani utrjevali rapalsko mejo.

Vodni izviri pri Podroteji.

Jama nad Kobilo, kjer ob obilnejših padavinah na dan bruhnejo velike količine vode in v lepem slapu padajo proti Idrijci.

Na klopci pri Kobili v senci dreves rade posedijo upokojenke, ki to pot naredijo vsak dan. Tukaj si oddahnejo, izmenjajo novosti in se odpočite in zadovoljne vračajo nazaj.

Jez pri Kobili je zajemal vodo, ki je nato po vodni poti tekla do Idrije. Nivo vode so nadzirale zapornice,  ki še danes delujejo.

Nekaj časa še uživamo v čudoviti naravi, ki nam vsak dan ponuja drugačno podobo.

Potem se po isti poti vrnemo. 

Na snežni oktobrski dan

Na snežni oktobrski dan, sem kot vedno pogledala skozi okno. Malo sem bila razočarana, saj ni bilo nobene srne na griču. 

Doma sem se v tem vremenu prav dolgočasila. Še Cene je odšel v Ljubljano, kjer je bil eden izmed mnogih tekačev na maratonu. Sreča moja je bila ta, da je bila doma Anja. Tako sem ji sedela na kolenih in se sama sebi smilila. Njeno božanje me je pripravilo do zehanja in očke so bile zelo težke. Prav malo je manjkalo, da bi zaspala.

Na deževni oktobrski dan

Sobota, 27.oktober 2012
Na deževne dni se iz svojega skrivališča pri naši hiši vedno pojavi močerad.

Celo dvorišče je njegovo. Mi pa moramo paziti, da ga ne povozimo.

Prehodi vso okolico hiše. Cindi gre brez težav mimo njega, ker ve, da je močerad zanjo nevaren. Če bi ga ugriznila, se ji ne bi pisalo dobro, ker ima ta po vsem telesu strupene žleze.  

Ko mu je dovolj pohajkovanja, se vrne v svojo luknjo.

Okrog poldneva se je za kratek čas pokazalo sonce in mavrica.

 

Na ta deževni oktobrski dan, smo si čas krajšali s peko piškotov, šarkeljna in kruha. Ko smo končali , smo se pozno popoldne v dežju odpravili na sprehod do Kobile. Hoteli smo videti slap, ki je takrat zelo velik in bučen. Hodili smo po mokri odeji narejeni iz rjavih, rdečih in pisanih listov, ki so jih drevesa odvrgla. Skakali smo čez velike, široke luže. Cindi ima rada vodo in se s tem ni preveč obremenjevala. Stopila je v lužo in pri tem uživala. Povsod okrog nas so se kazale meglice. Občutek si imel, da se v njih skrivajo vilinska bitja. Bilo je čarobno.

Ko smo se vračali, se je dež še okrepil. Na nebu so se risale posamezne strele in grmelo je. Domov smo prišli in mokri in zadovoljni. Za nas je bil ta deževni oktobrski dan zelo lep.

Na sončen oktobrski dan

Četrtek, 25.oktober 2012

 

Na zadnji zelo topel, sončen oktobrski dan, sem čakala pred vrati za na sprehod. Z laježem sem opozarjala na bogomolko, ki sem jo zagledala na drugi strani dvorišča. Čudila sem se njeni rjavi barvi, saj sem jo do sedaj videla le v zeleni barvi. Nisem vedela, da je znana po kamuflažnih oblikah in barvah. Svoje ime je dobila po značilni drži, ki spominja na človeka pri molitvi.

Prijatelj Ben me je prišel tako lepo pozdravit, ko sem šla mimo njegove hiše. Malce je zaljubljen vame in vedno cvili, ko me zagleda.

Iznenada sem nekaj zaslišala v gozdu. S ceste sem se zapodila v breg in strmela v gamse, ki so se zapodili po listju v gozdu. Joj, le zakaj neki sem privezana?

Niti Bena, niti Jacka ne zanima kaj se dogaja v gozdu. Jaz pa ne morem odvrniti pogleda in samo čakam.

Lajam in hočem v gozd.

Resnično se samo jaz razburjam. V meni je očitno kar nekaj lovskega nagona.

Dovolj je bilo. Z Jackom v cik caku odhajava domov.

Radovednost

Zjutraj, ko vstanem najprej pogledam skozi kuhinjsko okno.

Radovedna sem, koliko srn je prišlo za hišo na zajtrk? Včasih je samo ena, drugič dve ali tri. Tudi veverico sem že videla in veliko različnih ptičkov.

Veš, da te vidijo in se te prav nič ne bojijo. Strmijo vate in čakajo.

Dokler samo godrnjam je še vse v redu, ko pa začnem lajati zbežijo nazaj v gozd in se kasneje zopet vrnejo.

Naravni rezervat doline Glinščica

Nedelja, 21. oktober 2012
V nedeljo je Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije-podružnica Kras organiziralo pohod v dolino Glinščice.

Zbirališče je bilo ob 9.uri pri Kompasu na nekdanjem mejnem prehodu Lipica. Čakalo nas je le majhna peščica ljudi. Vodič, zdravnica in ostali pohodniki so se z avtomobili pripeljali mimo nas in nam pomahali, da jim s svojimi avtomobili sledimo.  Dolina Glinščice se nahaja v bližini Trsta, tik ob meji s Slovenijo, na območju občine Dolina.

Parkirali smo na parkirišču v Boljuncu.

V prostorih Sprejemnega centra smo si ogledali film, kjer je dolina Glinščice predstavljena z opisom naturalističnih in zgodovinskih značilnosti.

 

Pohod skozi Boljunec.

Ostanki rimskega vodovoda, ki je v 1. stoletju oskrboval Trst z vodo.

Pot se ponekod združi s Stezo prijateljstva. Ta je nastala v času, ko so prebivalci okoliških krajev skušali premostiti tedaj še trdno in tesno zaprto mejo med Jugoslavijo in Italijo.

Po vsej dolini Glinščice se odvijajo poti in steze, označene z barvo in številko italijanske gorske zveze CAI ter slovenskega PD iz Trsta.

Slap reke Glinščice

Pogled na Glinščico, ki se vije po poti čudovite kanjonske doline. Je edini primer površinskega vodotoka na Tržaškem Krasu.

Slikovita soteska z mogočnimi skalami in prepadnimi stenami.

 

Cerkev Svete Marije na Pečah iz 16. stoletja.

Pogled na lepote doline Glinščice. Uf, še sreča, da nimam vrtoglavice.

Melišča s termofilnimi rastlinskimi vrstami.

Stražnica z mejno zapornico v zaselku Botač.

V tej nenavadni vasici , ki leži globoko v dnu ozke soteske, smo se v gostilni okrepčali in si vzeli čas za počitek.

Navadna madronščica po domače zajčki, ki  cveti od junija do konca oktobra.

Na nasprotni strani doline se vidi cerkvica Svete Marije.

Po nekdanji železniški trasi Hrpelje-Kozina-Trst, je danes urejena kolesarsko-sprehajalna pot. Srečali smo številne kolesarje, tekače in sprehajalce. Nič čudnega, saj je bil lep sončen dan. V navpični steni nad tunelom se preizkušajo plezalci.

Modra zvončnica

Pogled navzdol na enega izmed kamnitih nasipov.

Smerne table

Razgledna točka pri Zabrežcu.

Vonjam šetraj in zraven jem travo.

Črni bori

 

Na koncu še čez most in pogled na Glinščico.

Po štirih urah smo prispeli na najnižjo ležečo planinsko kočo v Italiji. Še pogled na razgledno točko pri Zabrežcu.

Mlinski kamni

Dolina Glinščice s svojo slikovitostjo in nedotaknjenostjo nam je bila tako všeč, da se bomo sem prav gotovo še večkrat vrnili.