Koča na Bohorju

Sobota, 6.10.2012
Ko smo se naklepetali in se seznanili z vsemi domačimi živalmi, smo se odločili, da se odpravimo do
planinske koče na Bohorju.

Parkirali smo pri informativni tabli na Jablancah in se po lahki označeni poti odpravili na Bohor. Vseskozi smo bili pozorni na gobe, ki jih je bilo povsod dovolj. Ker pa nismo pravi gobarji in jih tudi ne poznamo, smo jih pustili pri miru.Tudi tole ta pravo dežnikarico.

 

Šli smo mimo manjše kmetije in pazili, da nismo pohodili v travi skritih gob in drobnega cvetje roza barve-barve ljubezni, topline in nežnosti.

 

Pot nas je naprej vodila skozi gozd poln samih rdečih mušnic. Kamorkoli si pogledal povsod so bile. Zame so to ene najlepših, najskrivnostnejših in najbolj strupenih gob.V srednji Evropi so jo uporabljali za pobijanje muh tako, da so v skodelico z mlekom zrezali kose mušnic in jo postavili na okensko polico. Po tem imajo mušnice tudi ime. 

V knjigi sem prebrala, da se ljudsko imenujejo tudi škratovke. Res smo se dolgo časa obirali v tem "čudežnem gozdu" polnem rdečih mušnic. Imel si občutek, da je res nekaj posebnega in da se mogoče pod mušnicami skrivajo majceni, nagajivi škratki, ki nas tukaj zadržujejo.

No vseeno se je bilo treba odpraviti naprej. Kmalu smo zagledali kočo. Zavili smo desno do Plešivca, po domače Špic hriba, ki je edina razgledna točka v bližini koče. Z njega se vidi po celotni senovško-brestaniški dolini in položnejša južna pobočja, kjer se vrstijo gozdovi, travniki in polja.

Glejte, našla sem svojo prvo dežnikarico na Špic hribu! Po barvi sva si čisto podobni. In tudi panirana bi mi bila zelo všeč. Videli smo še nekaj dežnikaric. Nismo pa imeli košare, da bi jih lahko vanjo spravili. Tako smo tudi te rajši pustili kar tam.

Odhod s Špic hriba do skale ob poti. Tam sem malo potrenirala, če se slučajno zgodi, da kdaj pristanem na Triglavu.

Od treniranja sem se utrudila, zato počivam in se radovedno oziram naokrog.

Od koče smo odšli do Petrove skale in do naravnega okna. Pokukali smo skozi okno, se malo poigrali in se vrnili do koče.

Tam smo malo posedeli, si pogasili žejo in se mimo posajenih planik odpravili po isti poti nazaj.

Juhu, vračamo se v dolino! Dajmo, kdo me bo ulovil? Ali je kdo sploh lahko hitrejši od mene?