Lopatnik ( 2012 m )

Sobota, 12. december 2015

Že med tednom smo se zmenili, da gremo v soboto na Krasji vrh ali Lopatnik. Od doma smo se odpravili ob 7. uri zjutraj in se po 10 minutah vožnje vrnili, saj smo doma pozabili planinske čevlje. Ja, se zgodi ! Še dobro, da se na njih nismo spomnili šele v Drežnici.

Parkirali smo nad Drežniškimi Ravnami pri koritu z vodo.

Naredili smo nekaj korakov po cesti in zavili desno.

Vzpenjali smo se čez travnato pobočje. Za nekaj minut se nam je pokazalo sonce, ki pa se je kmalu skrilo.

Po eni uri hoje smo prispeli na planino Zapleč. Tam smo se še vedno odločali ali levo na Krasji vrh ali desno na Lopatnik.

Zmagal je Lopatnik in tako nas je do našega cilja čakalo še dve ure hoje.

Lepo eden za drugim smo hiteli po vijugavi mulatjeri na vrh. Na trenutke smo se ustavili in s pogledom zajeli planino Zapleč in Zaprikaj, ter Krasji vrh.

Višje ko smo se vzpenjali, bolj je bila pot strma in kamnita.  

Naleteli smo na okostje in se spraševali čigavo je. Mnenja so bila različna ("dinozaver", ovca, koza, gams...). Končna odločitev je bila, da so to posmrtni ostanki ovce.

Po dveh urah vzpona so najhitrejši prispeli na vrh.

Mi pa smo se ustavili še pri velikem kamnu, ki nas je spominjal na psa bernardinca. Videli smo smrček, uhlje in nasmešek. Manjkal je le sodček ruma.

Pa smo zbrani vsi na vrhu.

Od tam se nam je odprl razgled na vse najvišje vrhove Julijskih Alp. Cindi je brez strahu stopila prav na rob in se zastrmela nekam navzdol.

Skutnik in Krnčica

Krasji vrh in za njim Stol ( Kobariški).

Na vrhu je dosti ostankov iz 1. svetovne vojne.

Pogled na gore skozi okno bunkerja.

 

Z Lopatnika smo se po isti poti spuščali v dolino.

Med potjo navzdol je bil še vedno čas za klepet, kepanje, drsanje po majhnih zaplatah snega in občudovanjem narave.

Še en ostanek iz 1. svetovne vojne.

Ko se je sonce končno prebilo skozi trmaste oblake, je vse okoli nas zaživelo v drugačnih, toplejših barvah. 

Koraki so postali "lahkotnejši" in pogled na planini Zapleč in Zaprikaj je bil drugačen.  

Na planini Zapleč smo za kratek čas postali, se odžejali in poklepetali o sestopu.

Krn

Pogled nam je zopet obstal na Krnu, najvišji gori v Krnskem pogorju. 

 

Nadaljevali smo po cesti in že delali načrte kam naslednjič.

Pot smo si skrajšali z prečkanjem ceste po gozdu. Hodili smo med golimi drevesi in po potki prekriti z odpadlim listjem in označeni z markacijami.

Cindi je v skakanju po listju dobesedno izgubila tla pod tačkami. Skočila je v globok jarek nabasan z odpadlim listjem. Tudi glavice ni bilo videti. Po prvem kratkem šoku, smo jo potegnili ven, saj se sama ni mogla rešiti.

Po dveh urah in pol smo bili zopet na začetku poti. Sonce je popolnoma predrlo oblake in odelo naravo v čudovite barve. Preden smo se odpeljali, smo se še zadnjikrat ozrli na gore, sedaj obsijane s toplim soncem. Vsi smo se strinjali, da je bil dan v celoti izkoriščen in izbrani Lopatnik ta prava izbira.