Lep, čeprav malce vetroven dan naju je zvabil v Škofjo Loko. Že nekaj časa sva se odpravljala na Križno Goro, priljubljeno izletniško točko domačinov.
Parkirala sva pri Mercatorju v Podlubinu in se odpravila skozi vas Trnje do vodnega zbiralnika.
Tam sva se še enkrat ozrla na Škofjo Loko, potem pa levo zavila v gozd.
Hodila sva po samotnih stezicah med golimi drevesi in skalami poraščenimi z mahom.
Ob poti sva že opazila pljučnik. Bilo je veliko trobentic, telohov in jetrnikov. Na določenih krajih so bila gozdna tla prekrita s kronicami, ki so nama s pomočjo vetra kimale v pozdrav.
Prijetna in samotna je bila pot po gozdu. Ko sva prišla iz njega, sva na hribčku zagledala cerkev sv. Križa in lovski dom Križna Gora.
Cerkev naj bi pozidal neznani stavbar okrog leta 1500. Želela sva si ogledati njeno notranjost, ki je bogata z dragocenimi freskami in kamnoseškimi detajli, vendar je bila zaklenjena.
Z nje se ponuja lep in obsežen razgled na Škofjeloško hribovje in del Kamniških Alp.
Od cerkve sva nadaljevala do naselja Križna Gora, ki je dobilo ime po nekdanji kapelici sv. Križa, kasneje prezidani v cerkev.
Na križišču stoji razpelo. Od njega sva se napotila levo skozi naselje.
Prišla sva do Kalanove hiše. Na njej so leta 1950 odkrili spominsko ploščo, ki je posvečena petim članom te družine, ki so dali življenje za svobodo.
Nadaljevala sva po cesti in se za razgledi ozirala na vse strani.
Prišla sva do konca naselja in levo ob cesti zagledala spominski kamen, posvečen požigu vasi, padlim vaščanom v letih 1942–1945 in štirim partizanom, ki so tu padli 15. julija 1944.
Od tam sva nadaljevala proti zaselku Planica. Na delu poti, kjer sva imela prekrasen pogled na smučišče Stari vrh in Ratitovec, sva naredila postanek za malico.
Po malici sva nadaljevala do zaselka Planica, se tam obrnila in se po isti poti vrnila na začetek najine poti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar