Petek, 23. november 2018
Vremenska napoved nas je usmerila na Kras. Parkirali smo pri pokopališču v vasi Lokev. Od tam smo se odpravili po dobro markirani poti proti Kokoš(ki), ki se dviga nad Lipico, Vilenico in vasjo Lokev.
Že
na začetku poti pa smo doživeli neprijetno srečanje z dvema psoma. Eden
je bil boksar, drugi pa mislim da samojed. Ko sta nas opazila, sta začela teči
proti nam. Klici lastnic ju niso ustavili. Prvi je bil samojed, ki se je
med potjo malce ustavil, potem pa skupaj z boksarjem nadaljeval proti
nam. Samojed je imel grbo in renčal je. Nekako sem jima skušala s
palicami blokirati pot do Cindi, pa mi ni dobro uspevalo. Med umikanjem
pred psoma, je mož padel po tleh in v roki mu je ostala ovratnica od
Cindi. Med njegovim padcem se ji je izmuznila čez vrat. Bila sem v
bližini in hitro zgrabila Cindi okoli vratu, da ne bi zbežala. V njo sta
rinila oba psa. Bilo me je tako strah. Srce mi je močno razbijalo. V
tistem trenutku sta se dobesedno primajali lastnici in zgrabili vsaka
svojega psa. Lastnica boksarja je bila nesramna in nama zabrusila, da ni
potrebno delati panike, saj njen pes prav nič ne naredi. Bila sva tako
zelo jezna. Ne marava neodgovornih lastnikov, ki ne znajo krotiti svojih
psov in potem krivdo valijo na druge. Ali je res tako težko ob srečanju
privezati psa, ki te ne uboga in se s tem izogniti neljubim dogodkom,
ki se lahko tudi drugače končajo.
Vzpon na Kokoš je tako že na začetku poti dobil eno veliko črno piko, ki ne bo nikoli izbrisana.
 |
| Koča na Kokoši. |
Koča na Kokoši stoji na hribu Jirmanec, na višini 670 m. Do nje smo hodili 45 minut. Absolutno nam je bilo premalo, zato smo nadaljevali do izvira Vroček (Vroće).
 |
| Objem. |
Sprva smo hodili po širokem, suhem kolovozu,
potem pa smo prišli na blatno pot. Med opazovanjem narave smo videli grmičke ruja, ki so že izgubili svoje okrasje.
Na blatni cesti smo srečali
italijanskega kolesarja, ki se nam je hudomušno nasmehnil. Nebo so prekrili
oblaki in kar malce misteriozna je postala samotna pot med drevesi.
Korajžno smo nadaljevali in komaj čakali, da zagledamo izvir Vroček. Smerokaz nam je potrdil, da gremo v pravo smer. Šli smo mimo Muhovega izvira in kmalu zagledali naravni kal smaragdne barve.
 |
| Blatna pot |
 |
| Muhov izvir |
 |
Po ustnem izročilu naj bi staroselci v notranjost hriba izkopali kakih 20 m globok ter 2 m širok in visok rov.
|
 |
| Naravni kal |
Od tam smo imeli še 5 minut hoje do najvišjega vrha Tržaško-Komenskega Krasa. Vrh imenovan Veliko Gradišče se nahaja na višini 741 m. Ime je dobil po obzidanem gradišču, kjer so do 5. st. živeli staroselci. Porušeno je bilo ob vdoru Hunov. Tu jim vode ni manjkalo, saj iz flišnih skladov na dan privre kar nekaj izvirov (Vroće, Farmanov studenec, Muhov izvir).
 |
| Veliko Gradišče |
Z vrha Velikega Gradišča smo se vrnili k izviru Vroček in okolico še enkrat zaobjeli s pogledom. Pri tem smo zagledali napis, puščico in planinski znak na deblu drevesa, ki nas je usmeril proti vasi Lokev.
 |
| Kal |
 |
| Smerokaz na deblu drevesa. |
Po mokrih kamnih in listju smo previdno stopali in se spuščali v vas Prelože.
 |
| Prelože |
V vasi smo pri kapelici zavili levo. Nadaljevali smo po kolovozu, prostranem travniku, šli še mimo ene kapelice in prav
kmalu zagledali vas Lokev.
 |
| Lokev |
Ni komentarjev:
Objavite komentar