Svetišče na Vejni in grad Miramare

Četrtek, 29. november 2018

Za četrtkov potep smo si izbrali svetišče na Vejni in grad Miramare. Ker smo že oboje v preteklosti obiskali, se nam ni nikamor mudilo. Bilo je mrzlo in rajši smo počakali, da se je pokazalo sonce.
Mejo smo prečkali na mejnem prehodu Fernetiči in nadaljevali proti Opčinam, kjer smo zavili proti Vejni (Monte Grisa). Ko smo stopila iz avta, nam je burja takoj pokazala svojo moč.

Skozi železna vrata, mimo kipca Marije in skozi park smo se odpravili do nacionalnega svetišča Marije, Matere in Kraljice.

Na plošči pod kipcem je zapisano:

Moje 

Brezmadežno 

Srce bo tvoje

pribežališče 

in pot

ki te bo vodila

k Bogu

Svetišče stoji na enem najlepših krajev na Tržaškem krasu in dominira nad Trstom in zalivom. Kljub temu, da nas je burja dobesedno premikala, smo uživali v razgledu.
  

Klobuk je treba držat, drugače ostaneš brez njega.

Nacionalno svetišče Marije, Matere in Kraljice

Oltar Marije iz Fatime

Po ogledu cerkve, smo se sprehodili skozi borov gozd do razglednega stolpa Italia.

Razgled na morje, mali pristan in grad Miramare.

Na razglednem stolpu Italia m. 322

Z njega smo se ozrli proti vasici Kontovel.

In proti Vejni.

Z Vejne smo se odpeljali do Kontovela. Parkirali smo ob Kontovelski mlaki in se po pešpoti odpravili do gradu Miramare.

Kontovelska mlaka

Med potjo smo se ustavili pri rimskem stolpu.

Rimski stolp

Nadaljevali smo po kamnitih stopnicah in videli zaraščene terase ali paštne, kjer so nekoč gojili trto.

Tabla pešpot Miramare

Postanek smo naredili na razgledni točki s klopco. Posedeli smo in se zazrli v daljavo, na morsko gladino, ki jo je valovila burja in sonce, ki nas je toplo grelo. 

Na stopnicah nas je zmotila goba in drevo, ki je raslo točno na sredini stopnic. Še Cindi se je temu čudila.

Skrita

Začudena

Med občudovanjem narave in previdni hoji po kamnitih, neravnih stopnicah smo prispeli do železniške postaje Miramare.

Železniška postaja

Po še enih kratkih stopnicah smo se spustili v podhod in nadaljevali po cesti do železnih vrat, kjer smo vstopili v Miramarski park in prišli do gradu.

Miramarski park

Grad je nastal po želji nadvojvode Maksimilijana Habsburškega, kasnejšega mehiškega cesarja, ki je kupil zemljišče med letoma 1855 in 1856.

Zamikal nas je še sprehod po delčku promenade ob morju.

Ura je prehitro premikala svoje kazalce in morali smo se vrniti nazaj. Še enkrat smo se sprehodili mimo gradu, po parku in se po isti poti vrnili do železniške postaje.

Vroče nam je bilo, ko smo se vzpenjali po stopnicah navzgor.

Bil je lep potep, ki ga bo treba v prihodnosti nadgraditi tako, da se bomo peš odpravili po celotni promenadi ob morju.