Italijanska jezera in ure / Pesariis

1. DAN
Sobota, 19. maj 2018

Idrija-Tolmezzo-Arta Terme-Pisariis (203 km)

Dve leti nazaj smo v roke dobili prospekt o vasici, ki je znana po svojih urah. Založili smo ga in nanj čisto pozabili. Nanj smo se spomnili v pogovoru z znanko. Poiskali smo ga in očitno je prišel čas, da vasico tudi obiščemo.

 Tolmezzo ( Tolmeč )

Za postanek na poti smo izbrali Tolmezzo, ki se nahaja v regiji Furlaniji-Julijski krajini. Iskali smo parkirišče, saj so bila vsa večja rezervirana za kolesarsko dirko Giro d'Italia. Ko smo ga našli, smo se odpravili po mestu. Vreme se je čudno obnašalo, zato smo se najprej povzpeli po gozdni poti na razgledno točko Torre Picotta. Na vrhu smo ugotovili, da bi bilo mogoče boljše če se ne bi, saj smo  imeli kar nekaj klopov. Kljub temu je bil razgled na Tolmezzo, gore in reko Tagliamento čudovit. Z vrha smo se vrnili na ulice, ki so bile okrašene z roza baloni, pentljami, kolesi, rožicami. 

Torre Picotta

Tolmezzo

Hlajenje.

 

 

Preden so se izhodi iz mesta zaradi dirke v celoti zaprli, smo se mi odpeljali. Prav daleč nismo prišli, ko smo se ustavili v dolgi koloni vozil. Peš smo pohiteli mimo vozil in z drugimi čakali na prihajajoče kolesarje. Ko smo jih dočakali, smo jih z ostalimi navdušeno pozdravili, jih vzpodbujali in jim ploskali.   

Ko so nas spustili naprej, smo po nekaj kilometrih zopet imeli prepoved nadaljevanja. Parkirali smo v bližini Arta Term in se malo sprehajali. Odšli smo v informacijski biro in spraševali o nadaljevanju poti in vasi Pesariis.

 

Še vedno bi morali čakati pa smo videli, da so se nekateri avtomobili preusmerili na drugo cesto. V izogib težavam smo malce povprašali o tisti poti. Po njej smo se lahko odpeljali do Arta Term. Tam smo parkirali in si ogledali brezplačni PZA. Zanj se nismo odločili, zato smo rajši nadaljevali v Pesariis. Na poti smo imeli še kar nekaj zastojev, na koncu pa v dežju prispeli v Pesariis. Že takoj na začetku, ko smo zagledali prvo uro, ki je oznanjala, da smo v Val Pesarini, smo bili očarani.

Prato

Pesariis

Parkirali smo na prvem parkirišču, ki smo ga zagledali ob prihodu v majhno idilično vasico. Čakali smo, da bi dež vsaj malo ponehal. Ko smo ugotovili, da se to ne bo zgodilo, smo se vseeno odpravili na "lov" za urami. Že od antičnih časov so tu proizvajali ure različnih tipov in oblik. Iz te dolge tradicije je nastal muzej na prostem. Vodne ure, sončne ure, ura z zvonovi, astronomske ure, sončni in zvezdni koledarji bogatijo Pesariis.

Digitalna ura na lopatice. Ure in minute so natisnjene na lopaticah, ki se obračajo kot knjiga.

Hiša kjer je bila med letoma 1600 do 1800 trgovina z urami.

Vasica nam je delovala skrivnostno, pravljično. Na vsakem koraku smo oprezali za urami. Bili smo sami z njimi.

Ura z zvonovi.

Vodna ura.

Ura na turbino.

Ura Leonarda Da Vinci.

Ura z rezervoarji za vodo.

V tej mirni vasici z urami smo prespali.