Dopust Njivice

12.7.2012 četrtek
Takoj po zajtrku sem hotela na plažo.

Odgovor je bil ne in jaz sem se nekaj časa tako kujala, da sem se obrnila stran in nisem hotela prav nobenega pogledati.

Namesto kopanja smo se kasneje sprehodili po delu kampa, kjer imajo postavljene prikolice pavšalisti. Z napisom na tej prikolici "skoraj poročena" bi se nekateri v naši družini "skoraj" strinjali.

 Marsikateri pavšalist si najde tudi takšno razvedrilo, ki mu polepša okolico.

Kratkočasno in zanimivo je nabiranje in iskanje raznovrstnih kamenčkov in školjk, s katerimi se lahko naredi takšna zavesa.

No tega posedanja imam že čisto dovolj. Tisti v morju mi delajo že prave skomine po plavanju.

 

S svojim prosečim pogledom so se me usmilili in sem lahko šla plavat. Sem tista čisto majčkena pika v morju na sredini dreves in čolna. Na drugi sliki pa sem v naročju.

V kampu Njivice so na tem delu uredili novo plažo. Ima veliko sence in prostora za sončenje. Prej je bilo tukaj vse zasedeno s prikolicami, ki so jih leta in leta imeli postavljene pavšalisti.

 Pogled z nasprotne strani na Njivice.

Tudi tako se da uživati na dopustu. Všeč mi je spanje in smrčanje v dvoje.

Dopust Njivice

11.7.2012 sreda
Zjutraj smo se zbudili v sončno jutro.

Za zajtrk sem dobila kuhano govejo golen, ki sem jo v celoti obdelala. Na obhodu za lulanje in kakanje smo ugotovilo, da dva Nemca pospravljata šotor. Med pogovorom smo izvedeli, da odhajata.

Na recepciji so nama povedali, da je ta parcela brez številke in brez rezervacije in da se lahko prestavimo. Imeli smo zelo "velik, velik krompir", saj so bile vse ostale parcele rezervirane in bi se verjetno morali po treh dneh odpraviti drugam.

Naša nova parcela je bila v prvi vrsti.

Imela sem direkten pogled na morje.

Edino na tej parceli ni bilo vode, smo pa ponjo hodili k sosedom.

Sprehod do Njivic.

In obvezno hlajenje v morju.

Dopust Njivice

10.7.2012 torek
Za letošnji dopust smo izbrali kamp Selce, ki je samo 3 km oddaljen od Crikvenice. Ob prihodu in ogledu pa smo se odločili, da se rajši odpravimo drugam. Pristali smo v kampu Njivice na Krku.

 

V kampu so uredili nove parcele in jih označili. Opremljene so z vodo in elektriko. Na številkah so tudi datumi od kdaj do kdaj je parcela rezervirana. Rezervirane pa so bile vse. Ta je bila prosta do 13.7.2012. Dobro smo rekli bomo pa tri dni na tej parceli in potem bo sledil premik.

Sedim in pazim pred vrati AD.

Čakava, da se lahko preoblečeva v kopalke in preizkusiva toploto morja. Bilo je super. Sledil je sprehod, večerja in spanje.

Kamp Veli Jože in Savudrija

Nedelja, 1.7.2012

Sprehod do malega mesteca Savudrija.

Restavracija v kampu Veli Jože.

Na obzorju male jadrnice.

Kratek vikend je bil. Še zadnja prtljaga, ki jo je treba naložiti. Skrila sem se pod AD saj mi ni bilo prav nič všeč, da gremo že domov.

Kamp Veli Jože in Savudrija

Sobota, 30.6.2012
Napovedan je bil zelo vroč vikend in odločili smo se za ponovni skok na morje. 

Ustavili smo se v kampu Veli Jože. Tam so psi dobrodošli. Nikjer še zaenkrat ne vidiš tabel z napisom prepovedano za pse.

Kampu senco dajejo visoka borova drevesa, ki tako lepo dišijo.

Tu se nahaja tudi mladinski center, kjer vsako leto letujejo otroci iz Slovenije in Hrvaške. Tudi sedaj so bile vse hišice zasedene.

V morju klepet med dvema lastnikoma psov.

Cindi mi je prišla povedati, da ima klepetanja dovolj.

Po kopanju pridem razigrana in se hočem igrati.

Znamenitost Savudrije je 36 m visok svetilnik.

Kopališče v bližini kampa Pineta.

Sonce in morje-čudovita poletna kombinacija.

Mešanček Oto

V naši soseski smo dobili novega pasjega stanovalca.

To je mali mešanček Oto, ki je star 2 meseca in zelo simpatičen.  

Šla sem k njemu na obisk in v meni so se prebudili materinski čuti. Takoj sem ga začela umivati in se z njim igrati.

Kamp Orsera in Hrastovlje

Torek, 26.6.2012

Zjutraj med zajtrkom smo gledali v modro nebo, kjer so avioni puščali sledi za seboj.

Ta dan smo odhajali domov. Počasi smo začeli pospravljati. Bila sem na štrikcu vendar neprivezana. Kar naenkrat so ugotovili, da me ni nikjer. Klicali so me in gledali na vse strani. Dva Nemca sta pokazala v smer kamor sem jo ucvrla. V tisti smeri je imel prikolico Jack. Tam me niso našli. Neka gospa je opazila, da me kličejo. Povedala je, da sem zagledala mačka in se zapodila za njim. Prijela me je za vrvico in  privezala v zgornjo levo prikolico in sicer tako, da se me ni videlo. Tam sem se čisto zapletla okrog podstavka za dežnik. Gospa očitno ni opazila, da so lastniki prikolice že odšli domov in da psa sploh niso imeli. Sama bi se vrnila k AD-ju pa se nisem mogla, ker sem bila privezana. No na srečo so me vseeno našli, če ne bi se morala začeti dreti.

Na poti domov smo se ustavili še v Hrastovljah, kjer je bilo zelo vroče. Jacku sem hotela pokazati kako lepo in umirjeno je tukaj.

Ogledali smo si kip Šavrinke, ki je delo kiparja Jožeta Pohlena, ki ga je vasi poklonil leta 1990 ob
500 - letnici hrastovskih fresk. 

Šavrinke so bile istrska dekleta in žene. Zaradi velike revščine so hodile v Trst prodajat kmečke izdelke. Na glavi so nosile košare napolnjene z jajci, domačim kruhom, sadjem in zelenjavo.