Potepanje po Avstriji / Hallstatt

5. DAN / Četrtek, 23. julij 2026

Gmunden - Hallstatt 

Ob 5. uri me je zbudilo škrebljanje po strehi avtodoma. Pogledala sem skozi okno in videla da dežuje. Hitro sem se vrnila v posteljo. Čez tri ure je dež ponehal in pokazalo se je sonce. Ob 10. uri sva se odpeljala proti Hallstattu. 

Hallstatt

Hallstatt je zgodovinski in turistični kraj, ki leži ob Hallstattskem jezeru. Od leta 1997 je uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine. Območje je zaščiteno pod imenom Kulturna krajina Hallstatt- Dachstein/Salzkammergut zaradi svoje izjemne naravne lepote, dolge zgodovine rudarjenj soli in edinstvene alpske pokrajine. Hallstatt je bil poznan že v času železne dobe, saj so takrat na tem mestu živeli prvi naseljenci in zato v zgodovinskih obdobjih železno dobo poimenujemo tudi halštatska doba ali halštatska kultura. 

V Hallstattu sva se prijavila v kampu Camping Klausner-Höll in se parkirala na parkirišču ob kampu. 

Od tam sva imela lep razgled na vzpenjačo, ki pa ni obratovala.   

Iz kampa do jezera in vasice nisva imela daleč.  

Ob jezeru sva se sprehodila po sprehajalni poti z lepimi razgledi na vas in gore. 

Posladkala sva se.  

Muzeja, ki prikazuje najstarejšo zgodovino rudarjenja soli na svetu, si nisva ogledala. 

 

Čez streho muzeja sva opazila slap, ki se spušča po strmi skalni steni.  

Posedela sva na glavnem trgu, ki ga obdajajo pisane hiše s cvetočimi balkoni, kavarne in ozke slikovite ulice. 

Gmundenska keramika

Sprehodila sva se do točke, od koder je posneta večina razglednic in fotografij. Od tam se vidi celotna vas z značilnim cerkvenim zvonikom, hišami ob jezeru in gorami v ozadju.

Razgled

Z ogledom še nisva končala. Skozi ozki podhod, ozki ulici in stopnicah, sva se povzpela do cerkve in majhnega pokopališča.  

Še en razgled

Višje, ko sva se vzpenjala, lepši so bili razgledi.  

 

 

Pri cerkvi sv. Mihaele se nahaja kostnica, ki na tem mestu stoji že od leta 1200. 

V kostnici je shranjenih 1200 lobanj, od tega jih je 610 pobarvanih in zloženih po družinskih imenih (priimkih). Ker je lokalno pokopališče zelo majhno in na njemu zelo malo prostora, so mrtvega po 10 do 20 letih "počivanja v grobu" odkopali. Odstranili so dolge kosti, lobanje pa očistili in belili na soncu in pod luno. Ker so grobove krasile rože, so se umetniki odločili, da tudi lobanje simbolično dekorirajo z motivi rož. 

Razgled

Še zadnji ogled je bil namenjen slapu. 

Zvečer sva se še enkrat sprehodila po sprehajalni poti do glavnega trga in razgledne točke.