Ovčjaške klavže

Nedelja, 6. marec 2016

Na deževno, zaspano nedeljsko popoldne smo se odpeljali proti Spodnji Idriji in naprej proti Kanomlji.

Eden od mnogih potočkov.

Tam nam je smerokaz Klavže dal idejo za sprehod. Nekaj časa smo se še peljali in potem nekje na strani ceste parkirali. Odprli smo dežnike in se po široki, mokri, blatni cesti odpravili proti mogočnim klavžam z več imeni Ovčjaške, Kanomeljske in Francoske.   

Še 1 km.

Visoke smreke so bile ovite v rahle meglice. Vse je bilo malce skrivnostno in drugače zanimivo.

Stopinje na snegu so nam dale vedeti, da nismo današnji prvi sprehajalci na tem koncu.

 

Napis na drevesu Ovčjaške klavže nas je usmeril naravnost. 

 

Ob cesti in po bregu so ležala podrta drevesa.

Na informativni tabli smo prebrali, da so bile v zadnjem letu obstoja Ilirskih provinc, pod vladavino cesarja Napoleona I., na potoku Klavžarica, znanem tudi kot Ovčjaški potok, zgrajene Ovčjaške ali Kanomeljske klavže.

O tem priča napis na spominski plošči SUB IMPERIO NAPOLEONIS 1813.

Klavže so omogočale plavljenje drv, lesa in hlodovine do Spodnje Idrije in so za potrebe idrijskega rudnika obratovale do leta 1912.
V letih 2003-2005 so bile obnovljene in tako dobile svojo prvotno podobo.

Izpod strehe klavž, se nam je odprl prelep, čeprav malce zamegljen pogled na zajezitveno jezero in delček Ovčjaškega potoka.

Spominska plošča z napisom.

Opustošeno.

Na koncu smo bili veseli in zadovoljni, da smo si izbrali klavže za današnji sprehod. Le pogled na opustošeno, posekano, golo gozdno pobočje nas je razžalostil.