27.7.2012 petek
Letos smo se odločili, da bomo sami obirali marelice. Čas nam je tako hitro ušel, da smo glavno obiranje zamudili. Tudi marelice so letos prej dozorele.Vseeno pa smo imeli srečo, da je bila letošnja bera marelic izredno bogata in je tako za nas ostalo še nekaj neobranih dreves.
Odpeljali smo se na Planino pri Ajdovščini. Tu se ponašajo z največ mareličnimi nasadi.
Zmenjeni smo bili na kmetiji Marc Vilko, ki se ukvarja s sadjarstvom in
ima nasade češenj in marelic. Pri njih lahko sadje nabereš sam ali pa ti
ga naberejo oni.
S sabo smo prinesli gajbice za marelice. Že kot majhna sem se vedno rada spravila v škatle, zaboje, gajbice in tudi tukaj se temu nisem mogla upreti.
To drevo polno sočnih, slastnih sadežev je čakalo na nas.
Hrošč zlata minica z glavo rine v sladko marelico in ji dela škodo. Pozoren si moral biti tudi na čebele, ki so brenčale in posedale po sadežih.
Veje se šibijo pod težo marelic.
Čakam na polno košaro. Obiranje je bilo pravi užitek in žal nam je bilo sočnih plodov, ki so ležali po tleh.
Tudi v tem sadovnjaku so bile krtine in z dvignjeno tačko sem čakala na dovoljenje, da se lahko zagrebem v njih.
Tam zgoraj na marelicah brenčijo čebele. Konec nabiranja, gajbi sta polni. Pazim nanje, ker jih je potrebno še stehtati.
Tukaj sta doma dva psa in sicer mama in mladiček. Ustrašila sem se, ker sta tako pridirjala, ko sta nas zagledala. Mladiček je glasno lajal. Prav nič ni bil hud. Bil je zelo razigran in prikupen mladič. Gospodar nam je rekel, da ga lahko kar vzamemo s seboj domov. No zaenkrat sem jaz kar dovolj.
Ko sta tako pridirjala k nam, sem se v izogib težavam rajši za kratek čas zaprla v avto. Bilo je zelo vroče in temu primerno je bil tudi moj jeziček tako velik in dolg.
