Na morski zrak v Koper, Izolo in Škocjanski zatok

2. DAN
Četrtek, 21. maj 2020

Po klepetavem večeru, ki se je potegnil v noč, sva odšla na spanje. Najina jutranja budnica je bil srnjak, ki se je nekje v bližini prav "nesramno" oglašal.
Iz Kopra sva se premaknila na PZA v Izolo.

PZA Izola

Iz Izole do Strunjana in nazaj

Po sprehajalni poti ob morju.

Pod flišnim klifom po naravni obali.

Po stopnicah s plaže Bele skale pod Belvederjem.

Krvavordeča krvomočnica

Travnik

Frfotavi metulji

Informativna tabla o moči valov.

Na informativni tabli piše, da je flišni klif prepuščen naravnim procesom. Pod vplivom morja, dežja, sonca in vetra krušljive plasti kamnin pokajo, se drobijo in lomijo od stene. Tako odložen drobir ob vznožju klifa prihaja v stik z morskimi valovi, ki odkruške neutrudno kotalijo sem in tja, jim brusijo in pilijo ostre robove, dokler se ne zgladijo in se preoblikujejo v kovancem podobne okrogle in ploščate prodnike. Med preprostim obračanjem prodnikov zlahka najdemo tudi take s fosilnimi sledovi organizmov, ki so živeli pred več kot 40 milijoni let.

Pogled na Mesečev zaliv

Informativna tabla o Živi skulpturi morja.

Na tabli piše, da če bi zavrteli čas nazaj za 40 milijonov let, bi se znašli v obdobju eocena, ko nas je preplavljalo globoko morje. V notranjosti celine se je Dinarsko gorovje dvigalo in gubalo, od tam pa je material polzel in se ob potresnih sunkih po plasteh usedel v morje. Vsaka plast klifa predstavlja posamezen podvodni plaz flišnih sedimentov, iz katerih so s strjevanjem nastale flišne kamnine. Danes lahko klif občudujemo, ker se je dvignil iz morja, ko so tektonski premiki morski bazen zožili in se je voda umaknila, kamnine pa so se prelomile, nagubale in prišle na površje. Fliš je zaporedje tanjših plasti laporovca in peščenjaka, v Strunjanu pa tudi redkejših in debelejših plasti apnenca. Strunjanski klif oblikujejo prepadne flišne stene, najvišje na Jadranu.

Strunjanski križ

Informativna tabla za Krajinski park Strunjan.

Informativna tabla V laguno ujeto morje.

Na informativni tabli V laguno ujeto morje piše, da je stjuža (ital. chiusa pomeni zaprta) edina slovenska morska laguna, ki so jo pred več kot 400 leti umetno zaprli z izgradnjo nasipa, na katerem je danes kopališče. Laguna je danes pomembno slano mokrišče z bogatim podvodnim travnikom, ki je prava zakladnica rakov, mehkužcev, rib in drugih živali. Obilica hrane v plitki vodi privablja ptice skozi vse leto, nekateri si tu poiščejo tudi skrivališče ali gnezdišče.

Informativna tabla o darovih morja

Krajinski park Strunjan je območje z živo kmetijsko in solinarsko pa tudi ribiško tradicijo. V Naravnem rezervatu Strunjan je gospodarski  ribolov z manjšimi barkami in mrežami dovoljen nekaj mesecev na leto, zato da imajo ribje populacije preostali čas možnost, da se okrepijo. Pri ulovu prednjačijo bele ribe (morski listi, orade, riboni, brancini) in glavonožci (sipe).

Plovke

Strunjanski zaliv prepredajo barvite plovke, ki so školjčišča za užitno klapavico z letnim pridelkom od 200 do 300 ton. Školjke rastejo v mrežah, obešenih na vrveh med plovkami.

Kanal

Strunjanske soline

Desetčlanska labodja družina.

Puhasti sivkasti mladiči.

Na informativni tabli piše, da se v Strunjanskih solinah piranska sol po tradicionalnem postopku pridobiva že več kot 700 let. Zahvaljujoč idealnim naravnim danostim morskega obrežja, so solinarji lahko z nasipi, kanali in plitvimi bazeni ta del Strunjanskega zaliva preoblikovali v soline. V času Beneške republike je bila izredno čista in bela sol dragoceno trgovsko blago. Za mesto Piran, ki je trgovalo z njo, pravijo, da je "zraslo na soli".
Morje pa v solinah ni ustvarilo le soli, temveč tudi dom za zelo redke rastline in živali, prilagojene na zelo slana tla. Med slanoljubo vegetacijo s svojimi debelimi in mesnatimi stebli izstopajo grmičasta členjača, osočnik in primorski slanorad, ki jeseni soline obarvajo v različne odtenke intenzivno rdeče barve.

Stjuža

Na poti nazaj v Izolo in pogled na Strunjan.

Mali cekinček

Mali rjavček

Mali cekinček

Od daleč pogled na Izolo.

Iz Strunjana v Izolo je bilo do 19. st. mogoče priti le po morju, saj je bila nekdaj otoško mesto (ital. isola pomeni otok). Prebivalci Izole so bili ribiči in kmetje, ki jih je zaznamovala izgradnja tovarn ribje predelovalne industrije, kasneje pa razvoj ladjedelništva in industrije igrač.

Čez marino pogled na dimnik nekdanje tovarne Delamaris Izola.

Sončni zahod

Večerna Izola