petek, 12. april 2019

Potepanje po Bosni in Hercegovini

Četrtek, 11. april 2019
2. DAN

Bihać-Štrbaćki buk-Kulen Vakuf-Martin Brod-Drvar-Ključ-Mrkonjič Grad-Mlini na Plivsem jezeru-Jajce (271 km)

Do 7. ure zjutraj smo se lepo naspali in malo po 8. uri smo že bili na poti proti slapu Štrbački buk.  Deževalo je in ko smo prispeli na začetek Nacionalnega parka Una, se nam je pridružila še megla. Do slapa vodi več vhodov. Izbrali smo vhod 1( Gorjevac) in se že na začetku poti premislili. Voziti bi se morali v gosti megli 13 km po slabi makadamski cesti. Rajši smo se zapeljali po asfaltirani cesti cca. 12 km in vstopili pri vhodu 3 (Ćelije).

Štrbački buk na Uni


Ob prihodu smo se zaradi obilice dežja pri domačinki pozanimali o cesti, po kateri se bomo vozili. Njen odgovor je bil, da nema problema. Pa smo se odpeljali.


8 km smo se vozili ob smaragdni reki Uni po ozki, blatni, luknjavi, makadamski cesti. Bili smo veseli, da razen kamiona (kateremu smo se morali mi umakniti) in še enega avtomobila na cesti nismo srečali nikogar.  Prispeli smo do hišice, plačali vstopnino 7 KM/na osebo in se še malo zapeljali do parkirišča.
Vse to poskakovanje in počasna vožnja je bila na koncu v celoti poplačana s čudovito naravo in slapovi.


Na parkirišču smo bili sami. Prostor je deloval zapuščeno, osamljeno. Kljub temu pa smo srečali nekaj ljudi.

Štrbaćki buk predstavlja najvišji slap na reki Uni s skupno višino 24,5 m. 

Reka Una je bila skozi zgodovino mnogim inspiracija, zato o njenem nastanku govori veliko legend. Ena od njih pravi, da so ji ime dali rimski vojaki. Ko so ti prišli v ta del zemlje, se niso mogli nagledati njene lepote, čistosti in barve. Ko so se nekoč vrnili z boja, je eden od vojakov vzkliknil "Una" kar pomeni "Edina". Ko je to rekel, je hotel povedati, da tako lepe reke ni videl nikjer drugje. Reka je tako dobila ime Una, ki ji je ostalo še danes.

 






Kar nekaj časa smo se zamudili ob gledanju in fotografiranju. Zaradi vremena je bila voda, narava in vsa okolica videti še bolj skrivnostna, neukrotljiva in enkratna.

Kulen Vakuf

Ko smo se nagledali vse te lepote, smo nadaljevali v Kulen Vakuf. Majhno naselje s trgom, šahovnico ter džamijo smo hitro obhodili.




Iz Kulen Vakufa smo nadaljevali v Martin Brod do Milančevega buka.

Martin Brod 

Všeč so nam legende in ena pripoveduje tudi o tem kako je Martin Brod dobil ime.  To je legenda o dekletu Marti, ki je bila zaljubljena v fanta, ki je živel na drugi strani Une. Njeni roditelji niso hoteli  slišati o njeni ljubezni. Tako se je nekega dne odpravila čez reko Uno. Dvignila je krilo in se čez brod (prebivalci Pounja vsak dohod k reki imenujejo brod) odpravila na drugo stran. Na spolzkem dnu ji je spodrsnilo in padla je v vodo. Na površini smaragdne reke so se nekaj časa obdržala njeni čudoviti svetli lasje, potem pa je potonila. V spomin na to nesrečno ljubezen se to mesto še danes imenuje Martin Brod.

Kupili smo vstopnico (3 KM/na osebo) in se po malce blatni poti odpravili do slapa.



Milančev buk je eden od mnogih slapov, ki se razprostirajo na področju Martin Broda. Je eden največjih in najprivlačnejših, visok okrog 54 m. S svojim močnim pršenjem nikomur ne prizanese. Ko se mu po lesenem mostičku približaš in ga hočeš ujeti v fotoaparat, se po tebi razprši nešteto drobnih pršev. 






Pred odhodom smo se sprehodili čez most do Malega slapa, ki se nahaja v bližini.
Čeprav je tam dež ponehal, smo proti Drvarju zopet vozili v dežju.

 Titova pečina Drvar


Parkirali smo in kupili vstopnico (3KM/na osebo) za ogled Titove pečine in muzeja.


Z vodičko smo se podali do muzeja, kjer nas je pustila, da smo poslikali hiško skrito v Titovi pečini.

Hiška skrita v Titovi pečini

Titova pečina je znana po tem, da je 25.5.1944 nemška vojska z desantom hotela dobiti v roke vrhovnega poveljnika partizanskih sil Josipa Broza Tita. Dostop do pečine je bil zaprt, saj jo ponovno obnavljajo.










Mrkonjić Grad

V nadaljevanju vožnje smo si hoteli ogledati majhno mesto Ključ, ki je po ljudskem pripovedovanju dobil ime po ključih bosanskih mest in utrdb, ki so jih hranili v mestu. Ko smo prispeli tja, smo se zaradi dežja odpeljali naprej. Pot nas je zanesla skozi Mrkonjić Grad. Že od daleč smo zagledali pravoslavno cerkev Sv. Save. Naredili smo postanek za njen ogled, potem pa nadaljevali do mlinov na Plivskem jezeru.

 



Mlini na Plivskem jezeru pri Jajcu
 
Znameniti leseni mlini




Razmišljali smo, da bi prespali pri mlinih, saj sta bila tam parkirana že 2 AD. Na koncu smo se odločili, da se zapeljemo do Jajca na PZA Youth Hostel z elektriko in vodo (10 €/24 h)

Jajce



Pred spanjem smo se odpravili do mesta. Na obhodu skozi mesto so se nam pridružili psi. Prijazni, nevsiljivi so nam povsod sledili. Ker nismo želeli, da nas spremljajo do PZA-ja (Cindi bi se v AD zagotovo razburjala) smo se namenili v trgovino. Šele tam so nas zapustili.


Ni komentarjev:

Objavite komentar