Tokrat smo se na Slavnik odpravili trije odrasli in dveletni vnuček. Odpeljali smo se v vas Podgorje, kjer smo parkirali na velikem, plačljivem parkirišču. Od tam smo se odpravili na Slavnik. Izbrali smo strmo pot, ki je hkrati tudi najkrajša. Sijalo je sonce in med hojo je bilo zelo toplo. Vzpenjali smo se po kamniti poti, med golimi drevesi vse višje in višje. Najmlajši je nekaj časa hodil sam, potem pa je užival na atijevih ramenih. Tako smo prispeli na obsežno pobočje in kmalu zagledali Tumovo kočo, ki se nahaja le nekaj korakov pod vrhom Slavnika. Na vrhu je pihal močan veter. Ker je bilo zelo hladno, smo zavetje poiskali v notranjosti koče. Naročili smo njoke, pa kislo zelje in klobaso, jabolčni štrudelj in čaj. Za najmlajše imajo v koči tudi kotiček, kjer se lahko poigrajo z gasilskim vozilom, pa kamionom in tudi drugimi igračami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar