Kamp Tura / Gradiška Tura

1. DAN

Nedelja, 18. oktober 2020

Nacionalni inštitut za javno zdravje je za preprečitev širjenja okužb s covidom-19 večino regij uvrstil na rdeči seznam. Goriška, Obalno-Kraška in Primorsko-Notranjska so zaenkrat ostale uvrščene na oranžni seznam. Želela sva si nekam, kjer bi lahko aktivno izkoristila sončen dan. Odpeljala sva se v Gradišče pri Vipavi, kjer se pod znanim plezališčem nahaja kamp Tura. 

Od doma sva se odpravila ob 8. uri zjutraj. Malo po 9. uri sva prispela v kamp Tura. V praznem kampu sva izbrala najbližjo parcelo in se namestila. Preobula sva se in vzela nahrbtnika.

Skozi veje in listje dreves se je že prebijalo sonce. Dobro razpoložena sva komaj čakala, da se po zahtevni zavarovani poti povzpneva na Gradiško Turo (793 m).

Kmalu na začetku poti se na veliki skali nahajata dve spominski plošči. Prva je posvečena velikemu ljubitelju gora Fricu Furlanu, ki se je leta 1952 smrtno ponesrečil v stenah Gradiške Ture. Druga plošča pa je bila postavljena ob 30-letnici Furlanove poti Otmarju Černilogarju, duhovniku, dolgoletnemu župniku v Podragi, nekdanjemu predsedniku PD Vipava in pobudniku za postavitev Furlanove plezalne poti.  

Na vrhu GradiškeTure se nahaja vpisna skrinjica z žigom in križ.

Z vrha se nam odpre čudovit razgled na Vipavsko dolino. 

Za nazaj sva izbrala lažjo pot.  

Med iglastimi drevesi je s svojimi rdečimi plodovi izstopal mokovec. Njegovi plodovi so sladki in z njih lahko skuhamo marmelado.

Pot naju je vodila mimo majhnega observatorija, kjer sva posedela na klopci in malicala.

V nadaljevanju poti sva prišla do kapelice (694 m) z vpisno skrinjico in žigom.

Na vrhu 528 m visokega Plaza ali Vrh Plaza se nahaja skrinjica z vpisno knjigo in klopca. 

Posedela sva na klopci in se prepustila krasnemu razgledu na Vipavsko dolino.

Ob 14. uri sva se vrnila v kamp, kjer nisva bila več sama. Pridružil se nama je švicarski AD. 

Nepričakovano sva dobila obisk. Preizkusili smo vsa igrala in se s poganjavčkom vozili po igrišču.

Ko je obisk odšel domov, sva se odpravila na kratek sprehod. Srečala sva znanca iz domačega kraja in z njima na varnostni razdalji poklepetala. 

Ko sva se vrnila v kamp, so oblaki za kratek čas prekrili sonce.

Počakala sva na sončni zahod, potem pa sva se vrnila v AD. Ko je prišel čas za spanje, sva v tem mirnem okolju in tišini hitro zaspala.