Žabiški Kuk (1844 m) in Vogel (1922 m)

Petek, 7. avgust 2020

Ob 7. uri naju je iz spanja prebudil Cene, saj se je zjutraj domislil, da bi šli na Vogel. Sledila je akcija in v 35 minutah smo bili pripravljeni na odhod. 

Planina Kuk (Podkuk) - Žabiški Kuk - Vogel - Globoko - planina Razor - planina Kuk 

Parkirali smo na parkirišču v bližini informativne table.

Preobuli smo se, oprtali nahrbtnike, vzeli palice in se odpravili proti zastavljenemu cilju.

Pot nas je vodila mimo planšarije, kjer se še ni delal sir in skuta.

V bližini informativne table, nas je smerokaz usmeril po stari vojaški poti na Žabijski Kuk.  

Razmišljali smo katero ime je sploh pravilno, Žabiški Kuk ali Žabijski Kuk.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 Sprva smo se vzpenjali po travnatem pobočju.

Sledili smo lesenim stebričkom, ki so na vrhu pobarvani z rdečo barvo in oviti z bodečo žico.

Nekaj časa smo hodili po gozdni poti in sledili rdečim oznakam.

Prišli smo do najstrmejšega delčka poti. 

Ob pogledu na planike nam je zastal korak.

Drobcene, male, velike, posamezne in v šopih so nam  lepšale kar dober del poti.  

Naredili smo postanek in se ozrli nazaj na prehojeno pot.

Vijugali smo med ruševjem.

Pod njim se je skrival dlakavi sleč.

Na skalah se je v šopih razkazovala Zoisova zvončica.

Čeprav je sonce že pridobivalo na svoji moči, nas je hladil rahel vetrič, ki je vsake toliko časa zapihal.

Na skalah se je v vetru pozibavala trebušasta zvončica.

Na poti so se nam vseskozi ponujali čudoviti razgledi in gorske cvetlice.

V družbi s slečnikom se je stiskala alpska nebina. 

Pred nami se je že kazal Žabiški Kuk.

Po 2h smo bili na Žabiškem Kuku pri miniaturnem Aljaževem stolpu. Vpisali smo se in naredili postanek za malico.

Potem pa smo nadaljevali na Vogel.

Ozrli smo se nazaj na Žabiški Kuk.

Po 1h smo bili pod vrhom Vogla.

Na vrhu Vogla je močno pihalo.  

Vpisali smo se v vpisno knjigo, potem pa odšli naprej. 

Vseskozi smo uživali v čudovitih razgledih. 

Na razpotju nas je smerokaz usmeril na Globoko.

Drugi smerokaz nas je usmeril proti prelazu Globoko in koči na planini Razor.

 

Naredili smo postanek za pogled na Bohinjsko jezero in gore v okolici.

Še enkrat smo se ozrli na Vogel.

V daljavi pa smo že zagledali bivak, bunker in planino Razor. 

Med skalami smo opazili zaplate navadnega slečnika.

Pri spuščanju smo prišli do majhnega bivaka.

Malo nižje od bivaka smo vstopili v bunker iz prve svetovne vojne.

Iz ovinka v ovinek smo se spuščali proti planini Razor.

Ozrli smo se nazaj na bivak in bunker.

Na poti navzdol so nam pogledi uhajali na pisano cvetje in trave. 

Med vsem cvetjem je s svojo barvo in višino izstopal panonski svišč.   

Po 5.30h smo prispeli do koče na planini Razor.

 

 

 

 

Tudi tam smo zadaj za kočo opazili planike.

Pri malici nas je zmotil alpski kozliček, ki je od nekje priletel naravnost na mizo. 

Naročili smo kislo zelje s klobaso, ajdove žgance s kislim mlekom in jabolčni štrudelj.

Kar nekaj časa smo se zadržali pri koči na planini Razor, potem pa nas je čakal še sprehod po cesti do planine  Kuk.

Volnatoglavi osat

V prijetnem tempu smo prispeli na planino Kuk.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tam smo kupili kolut sira, se ustavili pri kravah in nadaljevali do parkiranega avtomobila.