Kanomeljske klavže in Ovčjaški slap

Četrtek, 23. april 2020

V kleti sva našla brošuro Geoparka Idrija o Kanomlji, dolini Idrijskega preloma. V njej so omenjene Ovčjaške klavže, ki se imenujejo tudi Kanomeljske ali Francoske klavže in Ovčjaški slap. Klavže sva si enkrat že ogledala, pri Ovčjaškem slapu pa še nisva bila.

Tako sva se odpeljala v Spodnjo Idrijo, zavila proti Kanomlji, mimo ribogojnice in kmetije Pr RVEN, kjer se slapovi na potoku Klavžarica že začnejo. Sledila sva oznakam za klavže, ki so naju pripeljale do parkirišča.

Parkirala sva na Lahajšu pri tabli za klavže in rampi. Od tam do klavž je 1 km hoje po gozdni cesti.

Še pred kratkim gola drevesa so že ozelenela.

Ustavila sva se pri informacijski tabli. Na njej piše, da je Idrijski rudnik živega srebra, drugi največji živosrebrni rudnik na zemeljski obli v vseh obdobjih svojega delovanja potreboval ogromne količine lesa za jamsko podporje, kurjenje žgalniških peči in parnih kotlov, pridobivanje oglja, ogrevanje stanovanj, gradnjo objektov in naprav itd.. Do začetka 20 st. za transport ni bilo ustreznih gozdnih cest in prevoznih sredstev, zato je bil najprimernejši način spravila lesa v dolino plavljenje po naravnih vodnih poteh. Izjemno izpopolnjen sistem plavljenja po reki Idrijci in njenih pritokih se je s pomočjo klavž neprekinjeno odvijal od konca 16. stoletja do velike povodnji leta 1926, ki je podrla leseno lovilno pregrado - grablje v Idriji in Spodnji Idriji. Klavže - vodne pregrade za katerimi se je akumulirala voda, so bile sprva izdelane iz lesa in kamenja v obliki kašt. Po načrtih Idrijčana Jožefa Mraka so jih po letu 1770 na reki Idrijci, Belci in Zali nadomestile zidane klavže.

Na klavžah je delal klavžar. Vzdrževal je objekt in skrbel za plavljenje lesa. Praviloma so bili klavžarji posestniki bližnje domačije. S svojo zemljo so jamčili za vsako nastalo škodo iz malomarnosti. Če bi voda odnesla klavže, ker bi bila vrata na primer ob hudem nalivu zaprta, bi z izkupičkom prodanega posestva zgradili nove. Klavžarstvo je bila plačana služba pri Rudniku in tudi dedna. Če so jo sinovi umrlega klavžarja odklonili, je bila ponujena drugemu.

Kanomeljske ali Ovčjaške klavže v času delovanja okoli leta 1910 in pred začetkom obnove 2001.

Pripravljen les na Kanomeljskih klavžah čaka na transport v dolino.

Povodenj leta 1926 podrla grablje na Kanomljici v Spodnji Idriji.

Po prenehanju delovanja so klavže vidno propadle - 27.10.2001

Prikaz delovanja mehanizma za odpiranje vrat.

Kanomeljske klavže so bile obnovljene v letih 2003-2005 pod okriljem Mestnega muzeja Idrija, s sredstvi Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in družbe Soške elektrarne Nova Gorica, s katero je povezana izgradnja male hidroelektrarne Klavžarica.

Spominska plošča

Kanomeljske klavže so bile zgrajene na potoku Klavžarica, znanem tudi kot Ovčjaški potok v zadnjem letu obstoja Ilirskih provinc (1812-1813), pod vladovino cesarja Napoleona I.. 
O tem priča napis na spominski plošči: SUB IMPERIO NAPOLEONIS anno 1813.

Na informacijski tabli piše, da so Kanomeljske klavže akumulirale 71.000 m³ vode, ki je ob enkratnem plavljenju do 8 km oddaljene Spodnje Idrije splavila do 1.500 m³ lesa. Zaustavila ga je 180 m dolga lesena lovilna pregrada imenovana grablje. Za potrebe rudnika so Kanomeljske klavže obratovale do leta 1912, z delovanjem so prenehale leta 1926. 

Zajezitveno jezerce

 

Od klavž sva mimo zajezitvenega jezerca po ozki stezici nadaljevala do slapa Ovčjak. Razen smerokaza nisva opazila, da bi bila pot kjerkoli označena.

Približan pogled na klavže.

Repuh

Po začetni hoji po produ in kamenju, sva se vrnila na neurejeno ozko potko. Potikala sva se pod, mimo in okoli podrtih dreves.

Rumeni lišaj

Alpska mastnica (Pinguicula alpina)

 

Alpska mastnica je mesojeda rastlina. Na svoje lepljive liste lovi drobne žuželke. Da prebava žuželčjega zalogaja hitreje steče, se njeni listi zvijejo proti sredini. Tako pride v stik z ulovom še več prebavnih žlez.

Bila sva v dvomih, če sploh hodiva po pravi poti. Hotela sva se vrniti nazaj, ko sva po 15 minutah zagledala slap.

Navadne kalužnice (Caltha palustris).

Približan najvišji slap.

Stopnjasti, kar 40 m slap se je v večjih kaskadah spuščal na vmesne police. Posedela sva na podrtem deblu ob majhnem tolmunčku in poslušala šumenje padajoče vode. Še bi lahko sedela, poslušala in opazovala, vendar je postajalo hladneje in odpravila sva se nazaj.

Navadna smrdljivka (Aposeris foetida)

Na poti nazaj sva nabrala smrdljivko, ki je poleg regrata ena najokusnejših spomladanskih rastlin. Diši po krompirju, zato jo po domače imenujemo tudi krompirjevec. Smrdljivka je v celoti  užitna. Pripravimo jo kot solato, s krompirjem in tudi brez. Smrdljivko lahko skuhamo v juhi ali pripravimo podobno kot špinačo.

Vodni drsalec

Ob vrnitvi k jezercu sva opazovala vodne drsalce. Brez prestanka so švigali sem in tja po vodni gladini.

Žabe so se ženile.

Orlica (Aquilegia vulgaris)

 

Čas nama je ob opazovanju življenja v jezercu hitro minil. Na poti nazaj, naju je zmotila prva letošnja orlica, ki je dobila ime po kljukasto zavitih ostrogah, ki spominjajo na kremplje pri orlu.

Cvet

Počasi sva se po isti gozdni cesti vračala na parkirišče. Mir in tišino je zmotil le kolesar, ki se je pripeljal mimo.