Odkrivamo Dolenjsko

Petek, 10. oktober 2014

Dežela kozolcev-Mokronog-Škocjan-Šentjernej-Veliki Dol

Zjutraj smo se zbudili, ko so sončni žarki že na veliko pošiljali toploto na zemljo. Prav lenobno smo pozajtrkovali, potem pa pospravili in se odpeljali proti Mokronogu.

Tam nas je ob prihodu nase opozorila jeklena skulptura, delo Jožeta Volariča in na plošči vklesani verzi Srečka Kosovela.

Mokronog je dobil ime na osnovi starih verovanj v božanstvo dežja. Vdolbine v skalah, v katerih se je nabirala voda, so si namreč v staroslovanskem obdobju domnevno razlagali kot odtise nog božanstva, ki je skrbelo tudi za dež.

Strelov turn je eden redkih ohranjenih trških srednjeveških stolpov, ki so služili za obrambo obzidij. V Mokronogu smo si ogledali še cerkev sv. Tilna, spomenik slovenski osamosvojitvi, Hišo sira in  gostišče Zlata kaplja , ki se uvršča med t.i.hiše s tradicijo.

Povzpeli smo se na Žalostno Goro nad Mokronogom, ki  je sakralni kompleks s cerkvijo Žalostne Matere Božje, svetimi stopnicami in postajami Marijinih žalosti. V podnožju je kapelica s podobo Marije z Jezusom.

Tu se nahajajo še mežnarija, dve gospodarski poslopji, župnišče in stara lipa. Iz Mokronoga smo se odpeljali proti Škocjanu.

 

V osrednjem delu Škocjana se dviguje cerkev svetega Kancijana. Pred njo je postavljen  kip misijonarja in raziskovalca v Sudanu dr. Ignacija Knobleharja (1819-1858). Dr. Ignacij Knoblehar si je prizadeval za odpravo suženjstva, veliko je prispeval k zemljepisni in naravoslovni znanosti. Plul je po Belem Nilu, dosegel najvišjo točko ekvatorja in popisal tamkajšnje razmere. Velja za pionirja evropske civilizacije ob Belem Nilu.

Med ogledom Škocjana smo prišli do kipa Frana Serafina Metelka (1789-1825). Metelko je bil slovničar, pisec in prevajalec. Svojo abecedo in slovnico (metelčica) je razvil iz dolenjskega narečja in vnesel nekaj novih znamenj iz cirilice. Z učbeniki je svojo abecedo za kratek čas uvedel tudi v šole. Metelko je sredi Škocjana kupil stavbo, danes Metelkov dom ali Metelkovina, nato pa jo podaril škocjanski župniji. V Škocjanu so zelo ponosni na oba rojaka. 

Ura na zvoniku je odbila poldne in naši želodčki so postali lačni. Posedli smo se pred gostilno Karolina.  Zunaj smo si naročili kosilo in med čakanjem poslušali domačine.   

Siti smo dober kilometer iz Škocjana nehote našli GEOSS-geometrijsko središče občine Škocjan. Središče je označeno s kamnitim stebrom z vklesanim občinskim grbom.

Vrh stebra je jeklena plošča z označenimi stranmi neba in s smerjo Neaplja, kjer je pokopan Ignacij Knoblehar.

Od tam smo nadaljevali proti Šentjerneju, ki je ime dobil po cerkvi sv. Jerneja. V njej je v letih 1546 in 1547 služboval Primož Trubar. Po njem so v preteklosti Šentjernej imenovali tudi Lutrova vas.

 Šentjernej je manjše mesto, ki je znano po znamenitem šentjernejskem petelinu Gallus Bartholomaeus.

Z ogledom smo končali na večjem trgu s spomenikom NOB. Od tam smo se odpravili še do kartuzije Pleterje.

 

Pred kompleksom kartuzije se nahaja muzej na prostem. Zaželeli smo si njegovega ogleda, zato smo plačali vstopnino in prijazna vodička nas je popeljala v stare čase. Razkazala nam je Kegljevičevo brunarico, s črno kuhinjo iz leta 1833, veliko in malo hišo, ter kamro. Povedala nam je o življenju tedanjih prebivalcev. Sami smo si potem ogledali še Baničevo hišo, kozolec toplar, svinjak, leseno stavbo za mlačev in spravilo sena, sušilnico sadja.

 

Sprehodili smo se po drevoredu, kjer je zaželjena tišina. Tu živijo menihi kartuzijani svoje odmaknjeno in samotno, a duhovno bogato in redovniško strogo življenje. Leta 1899 so si na mestu stare podrte kartuzije zgradili novo. Nenavadno veliki stavbni kompleks z vrtovi, sadovnjaki in vinogradi so obdali z obzidjem, ki jih varuje pred svetom.

Današnji dan smo tako do konca izkoristili. Dovolj je bilo odkrivanja in videli smo se samo še na obisku na Velikem Dolu, kjer nas je kot vedno čakal parkir plac.