Kota 1313 (1313 m)

Ponedeljek, 1. junij 2020

Obetal se je lep, sončen dan brez padavin. Že kar nekaj časa se nisva zapeljala na Bovško, zato sva tokrat za vzpon izbrala Koto 1313, ki je bila v prvi svetovni vojni položaj avstroogrske topniške opazovalnice. Kota 1313 se nahaja vzhodno od Rombona na 1313 m visoki vzpetinici Veliki Rob.

Informativna tabla o Poti miru in Kluže.

Parkirala sva v bližini trdnjave Kluže. Ustavila sva se pri informativni tabli o Poti miru in Kluže. Pot miru povezuje območja in ljudi ter bogato kulturno in naravno dediščino vzdolž nekdanje soške fronte. Spominja na vse, ki so trpeli v času 1. svetovne vojne in opominja, zakaj se vojne ne smejo več dogajati. Fronta je za seboj zapustila veliko vojaških pokopališč, strelskih jarkov, kostnic, kavern, kapel, spomenikov, muzejev na prostem in drugih obeležij, ki predstavljajo pomembno dediščino evropske zgodovine. Del te dediščine sta tudi trdnjavi Kluže in Fort Hermann.

Ob koncu 19. stoletja je bila trdnjava Kluže zaradi hitrega razvoja topništva že zastarela. Da bi lahko zgradili zgornjo utrdbo Werk Rombon, kasneje preimenovana v Fort Hermann, sta bila v letih 1897-98 narejena okoli 1300 m dolga dovozna pot in 113 m dolg predor. Velikost predora je bila prilagojena največjemu načrtovanemu tovoru za gradnjo utrdbe. V izrednih primerih so avstroogrski vojaki za dostop do zgornje utrdbe uporabljali tudi železne kline, ki so danes v slabem stanju. Med obema vojnama so Italijani v predoru dozidali betonske vhode in stranske hodnike za težke strojnice - kot del obrambnega sistema Alpski zid (Vallo Alpino).

Trdnjava Kluže - Kota 1313 / 2h

Justinova zvončica

Utrdba Werk Rombon, kasneje preimenovana v Fort Hermann (15 minut).

Italijansko topništvo je poleti 1915, v prvih mesecih vojne, na Hermannovo utrdbo izstrelilo 3840 granat. Cilj jih je zadelo okoli 200. Do maja 1916 je bila utrdba tako težko poškodovana, da so jo Avstrijci zapustili.

Informativne table o utrdbi Fort Hermann.

Ko si je Avstro-Ogrska proti koncu 19. stoletja prizadevala utrditi mejo z Italijo, je na dostopih do Trbiža zgradila šestero t. im. Koroških utrdb. Cestna zaporna utrdba Bovške Kluže in leta 1900 dokončana topniška utrdba, poimenovana po stotniku Johannu Hermannu, branilcu Predela iz leta 1809, sta sestavljali Bovško zaporo. Iz Hermannove utrdbe je 13 častnikov in 227 vojakov s štirimi 120-mm topovi v oklepnih kazematah in dvema 105-mm vrtljivima oklepnima havbicama na strehi obvladovalo skoraj celotno Bovško kotlino. Utrdba je bila opremljena z električno razsvetljavo in prezračevanjem, imela je tudi vodovod in ob Koritnici svojo elektrarno.
Ob začetku vojne sta bili utrdbi Bovške zapore že zastareli, a sta vseeno izpolnili svojo nalogo. Italijanska vojska se kljub veliki premoči ni odločila za napad, temveč je utrdbi več mesecev rušila s težkim topništvom. Avstrijci so medtem na fronti vzpostavili ravnotežje in ustavili italijanske napade.

Razgledna točka

Križ na vrhu z napisom Dreizehn Dreizehn 1313 m

Ruševine topniške opazovalnice z vpisno skrinjico in razgledom na Bovško kotlino.

Pogled na Rombon.

Pogled na Jerebico.

Planinski srobot  

Ponovno na razgledni točki.

Ponovno pri utrdbi.

Ponovno pri predoru.

Trdnjava Kluže.

Trdnjava Kluže je bila zgrajena pod Avstro-Ogrsko v letih 1881-1882. V času soške fronte so bila v njej nameščena poveljstva in zaledne enote, služila je tudi kot obvezovališče. Kljub italijanskemu obstreljevanju je ostala nepoškodovana. Danes je v Klužah urejen muzej s stalno razstavo.

Grajski vodnjak 

Na poti proti domu  sva naredila še nekaj postankov za ogled.

Gotska cerkev sv. Lenarta

Cerkev sv. Lenarta leži v gozdu na Ravnah, na desni strani ceste med trdnjavo Kluže in Bovcem. Zgrajena je bila v 15. stoletju.  Nad vhodom v cerkev se dviga preprosta oblika zvonika. V njej je niša z enim zvoncem. Vhod v cerkev krasi gotski portal z zašiljenim obokom. V notranjosti cerkve so še vedno vidni ostanki prezbiterija in oltarja.   

Slap Boka

Ena izmed največjih posebnosti slapa Boka je ta, da voda pada 106 m v globino skoraj neposredno potem, ko na dan privre iz kraškega podzemlja. Slap skupaj s položnejšim spodnjim delom meri 136 m in je s tem najvišji v Sloveniji. Boka je skupno ime za izvir, slap in potok, ki se izliva v Sočo nad vasjo Žaga. Mogočna in slikovita je tudi soteska pod njim, ki priča o veliki erozijski moči vode. Po njej se v divjem toku spušča potok Boka vse do Soče.

 Jezero na Mostu na Soči

Akumulacijsko jezero na Mostu na Soči je nastalo z zajezitvijo Soče za hidroelektrarno Doblar. S svojo čudovito smaragdno barvo vabi prav vse, da se ob njem sprehodijo ali samo posedijo na klopcah.