Krajinski park Zgornja Idrijca

Nedelja, 23. oktober 2025

Pridružila sva se študijski turi, ki je bila namenjena turističnim vodnikom in tudi tistim, ki bi to želeli postati, pa tudi nam, ki nas zanima domača okolica in narava. Turo smo pričeli ob 8. uri na parkirišču pri Likarci v Idriji, z avtomobili nadaljevali do Idrijske Bele, ob Belci do Putrihovih Klavž in nato čez Krekovše po dolini Idrijce nazaj do Idrije. Program je zajemal kar nekaj ogleda in sicer Sotočje Idrijce in Belce, Babji zob, Brusove klavže, Putrihove klavže, megalodontidne školjke, Tratnikove usade, Feldban, Divje jezero. 

Na sotočju Belce in Idrijce je lepo urejeno naravno kopališče Lajšt. Tam smo z zanimanjem poslušali razlago o razvoju kopališča, pravilih obnašanja, kamninah in prodišču ob Idrijci.  

Postanek smo naredili pri mostu, kjer so v beton zalite različne kamnine. Te smo primerjali s kamni, ki smo jih poiskali tam v bližini in tako izvedeli, kako se imenujejo.  

Od tam smo se odpeljali na ogled Babjega zoba, kjer smo veliko izvedeli o njegovem nastanku in zgradbi.   

Naš naslednji postanek je bil namenjen Belčnim ali Brusovim klavžam. Tam nas je že čakal vodič, ki nam je na zelo zanimiv način razložil vse o zgodovini klavž, njihovem delovanju in pomenu danes. 

Naslednji ogled je bil namenjen Putrihovim klavžam.  

Veliko smo izvedeli o rastlinstvu in živalstvu v Krajinskem parku Zgornja Idrijca, pa tudi o partizanski bolnici Pavli, ki je med 2. svetovno vojno delovala na več lokacijah v Trnovskem gozdu. 

 

Od tam smo se odpeljali na Krekovše, kjer smo imeli pri na novo nastajajočem lovskem domu Krekovše malico. Ta je v juliju 2025 zaradi udara strela pogorel in se sedaj na novo gradi. Po malici smo se ponovno posedli v avtomobile in nadaljevali na našo naslednjo točko ogleda. Na delu poti, kamor smo bili namenjeni, je bila na cesti zapora in ovira, tako da vožnja z avtomobili ni bila mogoča. Odločili smo se, da se mi tja odpravimo peš, naši šoferji pa  z avtomobili po drugi, daljši poti. Zmenili smo se, da nas počakajo pri ogledu naše naslednje lokacije. 

Bil je prekrasen, sončen dan. Uživali smo v klepetu, druženju, čudoviti naravi in iskanju  megalodontidnih školjk.

Prav všeč nam je bilo, da smo delček poti prehodili peš. Pri Tratnikovih usadih, so nas že čakali naši šoferji. Usadi so prava zakladnica najrazličnejših kamnin. Pobočja so gola in zaradi močne erozije nikoli ne zarastejo. 

Ob vračanju v Idrijo, smo se ustavili pri informativni tabli Feldban - vojaška ozkotirna železnica. Tam smo izvedeli o vzrokih za gradnjo te železnice, sami gradnji, obratovanju. Danes je Feldban tudi zanimiva in poučna pohodna pot.  

Naš zadnji ogled pa je bil namenjen Divjemu jezeru, ki se prišteva med največje in najzanimivejše kraške izvire v Sloveniji.

Tura je bila izvedena v sklopu projekta Interreg Danube GeoTour Plus, ki je sofinanciran s strani Evropske Unije. Spoznali smo naravno in tehniško dediščino Krajinskega parka Zgornja Idrijca. Strokovnjaki so nam z veseljem predstavili in nas poučili o geologiji, rastlinstvu in živalstvu na tem območju. Na tej turi smo izvedeli marsikaj novega in zanimivega. Vsi udeleženci smo bili zelo zadovoljni in hvaležni vsem odličnim predavateljem, ki so nas vodili po tej enkratni turi.

Vikend v kampu Lucija Seča

3. DAN / Nedelja, 12. oktober 2025

Tudi v nedeljo sva se zbudila v lep, sončen dan.  

Pred odhodom domov, sva  se sprehodila do galerije skulptur "Forma viva", ki se nahaja v bližini kampa. 

Ob 12. uri sva zapustila kamp in se odpeljala na Črni Kal, kjer sva naredila postanek pri Centru za obiskovalce Kraški rob. Tam se nahaja zanimiv kip velikana, ki je povezan z legendami in starimi pripovedkami tega kraja.

Od tam sva nadaljevala na grad Socerb. Po kratkem sprehodu in razgledu, ki se tam ponuja na Tržaški zaliv, Slovensko Istro in Italijo, sva nadaljevala proti domu. 

Vikend v kampu Lucija Seča

2. DAN / Sobota, 11. oktober 2025 

Zbudila sva se v lep, sončen dan. Po poznem zajtrku sva se odpravila na celodnevni potep do Vrta kaktusov in Krajinskega parka Sečoveljske soline.   

Vrt kaktusov

V Vrtu kaktusov v Seči pri Portorožu naju je sprejela starejša gospa, lastnica vrta. Plačala sva vsak 2 evra za ogled. Že takoj nama je bilo rečeno, da lahko narediva samo 5 posnetkov, pa še ti ne smejo zajemati samo enega kaktusa. Gospa nama je povedala, da je vrt v družinski lasti in je prva slovenska gojilnica kaktusov. V njemu je okoli 1600 vrst kaktusov in sukulent, poleg njih pa tudi različnih mlečkov, živih kamenčkov, čebulnic,.... Najstarejši kaktus v zbirki je Taščin fotelj (Echinocactus grusonii) iz leta 1955. Domov ga je prinesel mož, ko je bil kaktus star komaj 3 leta. Izvedela sva o začetkih nastajanja vrta, vzgoji kaktusov, njihovi oskrbi in tudi nekaj zanimivosti o posameznegih kaktusih.  

 

Po ogledu vrta sva se odpravila še na ogled Sečoveljskih solin.  

Prvič sva se sprehodila po mostovžu, ki je postavljen vzdolž kanala Sv. Jerneja.   

Krajinski park Sečoveljske soline

Krajinski park Sečoveljske soline je zavarovano območje, ki obsega predvsem Sečoveljske soline. Park je mednarodno pomembno mokrišče po Ramsarski konvenciji od leta 1993 in je uvrščen v omrežje Natura 2000. Zavetje ponuja številnim pticam, pa tudi drugim živalim in slanoljubnim rastlinam. Simbol parka je mala siva čaplja.   

 

 

Sprehodila sva se po Učni poti po Leri, ki je dolga približno 1,3 km. Speljana je po lesenem mostovžu in ozkih potkah, ki vodijo mimo trgovine Lera in slanih bazenov, kanalov in nasipov do Solinarskega trga in centra za obiskovalce. 

 

Na poti sva se ustavila v trgovini Lera, kjer prodajajo sol in ostale izdelke, ki so povezani s solinarstvom. 

Nad trgovino se nahaja galerija, kjer sva si ogledala razstavljena dela pod imenom "Zgodbe v barvah".  

Zaradi različno slanih bazenov (bazeni za zgoščevanje in bazeni za kristalizacijo) se sol pridobiva po tradicionalnem postopku. Na dnu nekaterih bazenov solinarji gojijo biosediment, imenovan petola, ki pomaga čistiti sol. Na nekaterih delih poti so postavljene informativne table in QR kode.   

 

V Leri je center za obiskovalce, razgledna ploščad in okrepčevalnica. Zanimiva sta anemometer in zvon na vratarnici, s katerim so solinarje klicali na malico ali sestanek.  

 

V centru za obiskovalce sva si prebrala vse o pridelavi soli, njeni razširjenosti in proizvodnji v Sredozemlju, vrstah soli glede na način proizvodnje, pridelavi soli, gojenju petole. Ogledala sva si maketo sistema vodnih bazenov. Za konec pa sva si ogledala tudi film o življenju solinarjev in procesu pridobivanja soli.  

Poučno izkoriščen dan sva zaključila na obali, kjer se je dan poslavljal v čudovitih barvnih odtenkih, ki jih je naredilo zahajajoče sonce.