Pohod po Steklasovi poti

2. DAN
Sobota, 12. oktober 2019

V letu 2012 sva dobila v roke zloženko o pohodu po Steklasovi poti. Kar 9 let sva rabila, da sva se končno tega pohoda tudi udeležila.

Dežela kozolcev Šentrupert

Steklasova pot je bila narejena v spomin na zgodovinarja Ivana Steklaso (1846-1921), ki je napisal knjigo Zgodovina župnije Šent Ruperta na Dolenjskem, ki je izšla v samozaložbi leta 1913.

Spominska plošča.

Pričetek dogajanja 20. tradicionalnega pohoda po Steklasovi poti, je bil na trgu pred cerkvijo sv. Ruperta. Plačala sva štartnino v višini 10€ na osebo, v kateri je bil vključen spominek brisačka, sok, čaj na poti, topla malica in obisk Dežele kozolcev. Dobila sva zloženko z navodili o trasi poti in prostorom za žige.

Zbiranje pohodnikov.

 

Po nastopu vokalne skupine Lilith in harmonikarja, je sledil pozdravni govor župana.

 

Za njim sta imeli govor še novi in stari predsednik planinskega društva Polet Šentrupert. Sledila je podelitev diplom.  Še enkrat nam je zapela vokalna skupina Lilith. Potem pa smo se podali na 20 km dolgo krožno pot, ki je speljana iz Šentruperta na Veselo Goro, Škrljevo, Ravnik, Ostrež, Apnenik, Koromandijo, Okrog, Zadrago, Drago, Hom, Nebesa, Ukenberk, Viher, Hrastno, Vrh, Kamnje in nazaj v Šentrupert.

S trga pred cerkvijo sv. Ruperta smo se po kolovozni poti odpravili proti Veseli Gori.

Pogled nazaj.

Ker je Cindi vedno hotela biti med prvimi pohodniki, sva se tega tudi midva "nalezla".  Štartala sva med prvimi in glavnino pustila zadaj.

Mimo Križevega pota sva se povzpela na Veselo Goro (324 m ) z baročno cerkvijo sv. Frančiška Ksaverija.

Hodila sva v svojem tempu in pot nadaljevala proti vasici Ravnik.

Gorevčeva kašča

Domača ponudba.

Spustila sva se do Koromandije, kjer bi se lahko na gugalnici skriti v objemu dreves zagugala visoko v krošnje dreves.

Po cesti sva se povzpela na Okrog.

Sonce nama je nagajalo in zameglilo pogled na cerkvico in izletniško kmetijo Pri Vidi.

Pogled nazaj na prihajajoče pohodnike in turistično kmetijo.

Žig pri cerkvici.

Nekateri so naredili postanek pri kmetiji, midva pa sva nadaljevala na vrh gotske cerkvice sv. Barbare (523 m).

Pogled nazaj na cerkvico sv. Barbare.

Spustila sva se do vinorodnega okoliša Zadraga.

 

Pa naprej v dolino do izletniške kmetije Možina. V zloženko sva vtisnila že četrti žig. Tudi tu so si nekateri vzeli pavzo, midva pa sva nadaljevala proti Površnici.

Na razgledni točki.

Površnica

Samo 10 minut nama je še ostalo do Nebes (602 m), kjer se nahaja izletniška kmetije Nebesa.

Žig

Izletniška kmetija Nebesa.

Topla malica.

Iz Nebes sva se spustila do Viher, kjer se nahaja cerkvica sv. Duha.

Od tam sva se po cesti spuščala v Hrastno.

Pogled nazaj na cerkvico sv. Duha.

Zadnji del poti sva hodila skozi gozd in prispela v vas Kamnje.

Tam sva se ustavila na pokušini vina in si ogledala Janezkov muzej, kjer so razstavljena kmečka orodja.

Sonce nama je zopet ponagajalo in nama zameglilo pogled na Šentrupert.

Še zadnji koraki do gostilne Jaklič v Šentrupertu, kjer sva dodala predzadnji žig v zloženko.

Zadnji žig sva dobila na vogalu informacijskega centra v Deželi kozolcev. Z vsemi žigi v zloženki sva imela dokaz, da sva celotno pot res prehodila.

Po petih urah sva se ponovno znašla pri kamperju, kjer sva se z veseljem preobula. Potem pa naju je pod kozolci čakal še zadnji dogodek dneva z imenom Roke nam niso zastonj zrasle.  Pod kozolci so se nam predstavili rokodelci in mojstri s svojo dejavnostjo.

Na koncu sva se oba strinjala, da nama je bil ta pohod zelo všeč. Zakaj?

Ker je bilo vreme idealno,

ker sva lahko hodila v lastnem tempu,

ker je bila pot urejena in odlično označena z rdečimi smerokazi in planinskimi znaki,

ker je bila pot zanimiva, slikovita in razgibana,

ker so bili razgledi malce zamegljeni, pa kljub temu čudoviti.

Pozno popoldne sva se odpravili proti Rodiku. Po ozki ulici sva prišla do cerkve in tu se nama je končala pot. Na srečo sva zagledala domačina. Z njegovo pomočjo sva našla parkirišče, kjer sva lahko prespala.