Lovrenška jezera

1. DAN

Nedelja, 5 julij 2020

Pred vročino sva se za nekaj dni umaknila na Roglo. V nedeljo, ko sva prispela sva bila presenečena nad množico ljudi, ki se je tam nahajala. Za prvi dan sva planirala sprehod po Poti med krošnjami. Na razglednem stolpu sva opazila veliko turistov, pa sva se premislila in se rajši odpravila na Lovrenška jezera. Tudi na tej poti je bilo veliko pohodnikov. Ker sva se tja odpravila šele popoldan, se jih je večina že vračala. 

PZA Rogla

Lovrenška jezera 1h 30 min.

Nožničavi munec

Ostrušnica (1498 m)

Brkata zvončica

Ko sva prispela do razglednega stolpa pri Lovrenških jezerih, sva se ustavila pri informacijskih tablah. Prebrala sva, da je Lovrenško barje največje visoko barje v Sloveniji. Sestavljeno je iz dveh delov, ki ju loči pas gozda. Njegova poglavitna značilnost je dvajset jezerc ali barjanskih oken, ki mu je prineslo tudi ime Lovrenška jezera. Barje leži na slemenu Planinka na nadmorski višini okoli 1520 metrov in je nastalo kot mineralno močvirje na valoviti nepropustni mineralni podlagi. S kopičenjem šote se je postopoma spremenilo v visoko barje. Njegovo starost ocenjujejo na 8000 let, tako da naj bi nastalo po koncu zadnje ledene dobe. Barje nima nobenega površinskega pritoka, napajajo ga izključno padavinske vode.

Barja so poseben tip življenjskega okolja, za katero je značilno stalno ali občasno zastajanje vode. Porasla so z vodoljubnimi in vlagoljubnimi rastlinami, iz katerih nastaja šota. Šota nastaja iz odmrlih rastlinskih delov, predvsem šotnih mahov, ki zaradi pomanjkanja zraka ne razpadejo popolnoma v humus, ampak se v procesu pooglenitve spremene v šoto. Poznamo dve različici barja, nizko in visoko barje. Ne glede na nadmorsko višino, kjer se barje pojavlja, je osnova za razdelitev način preskrbe rastlin z vodo. Rastline nizkega barja imajo stik s podtalnico, v kateri so hranilne snovi. Pri visokem barju tega stika ni in so zato rastline odvisne izključno od padavinske vode, ki pa je s hranili revna. Šotni mah, ki je poglavitna rastlina barij, ima svojevrstno sposobnost, da navzgor stalno priraščajo mladi poganjki, spodnji deli rastlin pa se postopoma spreminjajo v šoto. Na ta način se plast šote debeli, celotno barje pa se dviguje nad okolico.

 

Razgledni stolp

Jezerce ali barjansko okno

Jezerca so nastala sekundarno kot erozijske površine, saj se dno pri vseh nadaljuje v šoto. V njih se voda zadržuje tudi v največji poletni suši, saj imajo šotni mahovi in šota veliko zmožnost zadrževanja vode.

Planinski pupek

Planinski pupek živi v stoječih ali počasi tekočih vodah. Odrasli pupek je dolg od 8-12 cm. Po hrbtu je temno rjave, po trebuhu pa oranžne barve. Opazujemo jih lahko lebdeče tik pod vodno gladino, kamor prihajajo po zrak. Pupki se hranijo z drobnimi živalmi, predvsem rakci, polži in črvi.

Beli lokvanj

Kačji pastir-ploščec

Lesena pot, barjansko okno, rušje (planinski bor) in gozd.

Lovrenška jezera - Rogla 1h 30 minut.

Za povratek na Roglo sva izbrala isto pot.