Na deževni oktobrski dan

Sobota, 27.oktober 2012
Na deževne dni se iz svojega skrivališča pri naši hiši vedno pojavi močerad.

Celo dvorišče je njegovo. Mi pa moramo paziti, da ga ne povozimo.

Prehodi vso okolico hiše. Cindi gre brez težav mimo njega, ker ve, da je močerad zanjo nevaren. Če bi ga ugriznila, se ji ne bi pisalo dobro, ker ima ta po vsem telesu strupene žleze.  

Ko mu je dovolj pohajkovanja, se vrne v svojo luknjo.

Okrog poldneva se je za kratek čas pokazalo sonce in mavrica.

 

Na ta deževni oktobrski dan, smo si čas krajšali s peko piškotov, šarkeljna in kruha. Ko smo končali , smo se pozno popoldne v dežju odpravili na sprehod do Kobile. Hoteli smo videti slap, ki je takrat zelo velik in bučen. Hodili smo po mokri odeji narejeni iz rjavih, rdečih in pisanih listov, ki so jih drevesa odvrgla. Skakali smo čez velike, široke luže. Cindi ima rada vodo in se s tem ni preveč obremenjevala. Stopila je v lužo in pri tem uživala. Povsod okrog nas so se kazale meglice. Občutek si imel, da se v njih skrivajo vilinska bitja. Bilo je čarobno.

Ko smo se vračali, se je dež še okrepil. Na nebu so se risale posamezne strele in grmelo je. Domov smo prišli in mokri in zadovoljni. Za nas je bil ta deževni oktobrski dan zelo lep.