Školjčišče Ankaran

Večkrat v vseh letnih časih radi obiščemo pokopališče školjk in polžev, ki je posebna znamenitost območja med Ankaranom in Luko Koper.

Uživam, ko tečem in skačem sem in tja po blatnem obrežnem dnu in glodam palico.

Pred več kot petnajstimi leti je Luka Koper med poglabljanjem morja ob drugem pomolu prečrpala mulj z morskega dna. Dež je z njega spral blato in prikazala so se apnenčasta ogrodja davno preminulih mehkužcev.

Strokovnjaki so po zadnjih podatkih našteli kar 234 vrst mehkužcev.

Med najlepšimi nabranimi so školjka srčanka, pokrovača, ladinka in polžje hišice čokati volek, Petrovo uho, rožiček, bodičasti volek, pelikanovo stopalce itd. 

Palica je moja. Lahko me vrtiš okrog in okrog pa je vseeno ne bom izpustila. To se je dogajalo še pred mojo brejostjo.

V času mojega veselega pričakovanja v začetku meseca oktobra sem tudi bila na pokopališču školjk, kjer sem se nadihala slanega, morskega zraka. Bila sem bolj umirjena in počasna.

Na polslanem območju, kjer smo občudovali razraščajo različne vrste slanuš.

Prav v vseh letnih časih je videz školjčišča drugačen in zato zmeraj zanimiv.

Dve poti vodita do školjčne sipine Dr. Janeza Drnovška. Po njem so jo poimenovali leta 2006, ko jo je obiskal. Lahko izberemo shojeno stezico tik za zabojnikom kajak in kanu kluba Orka.

Ali to pot narejeno iz kamenja, ki je prehodna samo v času oseke. Medtem, ko eni lovijo ravnotežje, drugi vidimo v vodi rakovico.

Rada bi jo videla čisto od blizu in jo tudi povohala, pa me Anja vleče stran.

V času plime je ta pot skrita pod morsko gladino.

Pristanišče Sv. Katarina. To je majhen mandrač, kjer imajo domačini svoja plovila.

Pogled skozi rumeno rastlinje.

Se mi vidi, da sedim malo bolj na široko.

Počivam in pazim superge.