Videmska pokrajina / Solbica

2. DAN / Nedelja, 12. maj 2024

Trbiž - Solbica - Pušja vas

Iz Trbiža sva se ob 9. uri odpeljala v rezjansko vasico Solbico, ki je znana predvsem po rezijanskem brusaštvu in ustnem izročilu, ki ga sestavljajo pravljice, pripovedke, legende, ljudske pesmi in druga pričevanja. Tam sva si želela ogledati Muzej brusačev, Muzej rezijanskih ljudi in se sprehoditi po krožni poti imenovani Ta Lipa Pot. 

 Solbica (Stolvizza)

Ob prihodu sva se parkirala v bližini spomenika brusačev. Solbica je prav posebna vasica, saj ji je tudi potres leta 1976 prizanesel. V njej je še vedno ohranjena rezijanska arhitektura z značilnimi lesenimi ganki. Fasade številnih hiš krasijo umetniške poslikave (murali). Cerkev v Solbici je bila zgrajena leta 1750 in je posvečena sv. Karlu Boromejskemu. Zanimivo je staro in slikovito naselje Kikej s hišami, zgrajenimi na skalah.  

Spomenik "rosajanskemu brusarju"

Muzej brusačev 

Ker se muzej nahaja na koncu vasi, sva si jo mimogrede še ogledala. V prospektu sva prebrala, da Muzej brusačev hrani in razstavlja orodje za opravljanje tega poklica (bruse različnih velikosti, kolesa, stare predmete za rezanje, fotografije). Brusači so, tako kot kleparji in dežnikarji, opravljali pretežno obrtniško dejavnost, zato so morali iskati delo izven doline. Potovali so zlasti po avstro-ogrskih deželah. Zaradi netlakovanih cest in neurejenih poti so delovne pripomočke nosili na hrbtu. Krosmo, leseni premični brusilni stroj z brusom na pedal, so na hrbet pritrdili z dvema naramnima jermenoma. Kasneje so začeli uporabljati vlečni voziček na dve kolesi. Pozneje pa so potovali z domiselno prirejenimi in opremljenimi kolesi.

Ob vstopu v muzej sva plačala vstopnino. Vodička nama je v angleškem jeziku na kratko razložila kaj muzej predstavlja in kaj si v njemu lahko ogledava. Po razlagi naju je napotila v sobe z razstavljenimi eksponati in nama povedala, da so razlage napisane tudi v slovenskem jeziku.

 Ta Lipa Pot

 

Po ogledu muzeja sva se odpravila na Ta Lipa Pot. Izbrala sva 10 km dolgo pot, ki se začne in konča v Solbici. Vodila naju je po obronkih doline Rezije, mimo visokega slapa, ob in nad rečno strugo. Na začetku poti sva še srečala nekaj pohodnikov, potem pa sva večino časa hodila sama. Uživala sva v sončnem dnevu, miru in tišini. Občudovala sva prelepo naravo, drevesa, cvetlice. Nad nama so prepevale ptice, slap je žuborel, voda je bila čudovite barve. Med postanki in fotografiranjem so nama kaj hitro minile tri ure. Za tako urejeno in dobro označeno pot skrbijo domača društva. Ti za košnjo, vzdrževanje travnikov in za urejanje poti porabijo veliko prostovoljnega dela in finančnih sredstev. Veseli so, če pred pohodom obiščemo gostilno na trgu, kjer lahko zabeležimo svoj obisk in darujemo 3 evre. 

 

 

Muzej rezijanskih ljudi

 

Ker sva se s pohoda vrnila tik pred zaprtjem Muzeja rezijanskih ljudi, sva v njega takoj vstopila. Od študentke sva v angleškem jeziku izvedela, da je cela stavba primer tradicionalne rezijanske hiše iz konca 18. stoletja in da ima ohranjene takratne glavne značilnosti. Na kratko nama je razložila kaj vse si lahko ogledava in kje naj začneva. V hišici na dvorišču sva si ogledala stalno razstavo z rekonstrukcijo stare kuhinje in spalnice. Ob vhodu v staro kuhinjo sva opazila naslikanega nasmejanega prašička, ki sedi na blazini in ponazarja blagostanje. V glavni stavbi sva si ogledala začasno razstavo orodij, poslikanih skrinj in zibelk. Za konec sva pustila prostor za pravljice, kjer je predstavljen tudi tisti del nesnovne dediščine, ki ga predstavljajo bajke, pravljice in legende iz domačega ustnega izročila. Ogled je bil brezplačen, le prostovoljni prispevki so bili dobrodošli.

Po ogledu muzeja sva se še nekaj časa zadržala v AD, potem pa sva se odpeljala v Venzone. 

Pušja vas (Venzone)

P 46.3356, 13.1400

 

Ob prihodu sva parkirala na večjem parkirišču. Zaslišala sva muziko in se takoj odpravila po uličicah Venzone. Tam so bile postavljene stojnice s knjigami, porcelanom, starinami, slikami. Ob najinem prihodu so večina stojnic že pospravljali. Odšla sva na zelo dober sladoled, se sprehodila, posedela na trgu in se potem vrnila v AD na spanje.