Slavnik

Sobota, 26.april 2014
Po sprehodu in ogledu Škocjanskega zatoka, smo odšli na obisk k sorodnikom. Zvečer smo se poslovili in se odpeljali do parkirišča pri Žusterni. Tam smo prenočili.

Zbudili smo se zelo zgodaj. Napovedano je bilo bolj slabo, deževno vreme. Kljub slabi napovedi, pa nas je presenetilo sonce.  Že v petek smo se s sestrično domenili, da gremo na Slavnik. Ob 9 uri in 30 minut se odpeljemo iz Kopra v vas Podgorje, mi3-je, sestrična Romana in njen 5 letni vnuk Teo.

 

Parkiramo na velikem parkirnem prostoru, ki je že kar nekaj zaseden. Na vrh Slavnika vodi več poti. Izbrali smo za nas najbližjo pot iz Podgorja.  
 

Med potjo smo se zabavali tako, da smo bili pozorni na markacije, cvetje, hrošče, kamenje. Razveselili smo se Tommasinijevega petoprstnika in navadne potonike.

Hodili smo po kolovozu, se vzpenjali po ozki stezi skozi gozd. Vmes smo bili žejni, potrebovali smo počitek, palico za oporo. Ko se je gozd končal, smo na obsežnem travniku zagledali narcise, jagodosto hrušico, šmarnice.

Počasi smo prispeli do Tumove koča, ki se nahaja le nekaj korakov pod vrhom Slavnika. Tu smo v prelepem okolju in razgledu z užitkom pojedli in popili čaj.

Na vrhu 1028m visokega Slavnika.

Ob odhodu je bil Teo zelo zadovoljen s prisluženimi žigi, ki jih je v koči odtisnil na papir. Razigrani se vračamo v dolino. Daleč na drugi strani opazujemo dežno zaveso. Tudi mi ji ne uidemo. Malo pred koncem nas dohiti. Odpremo dežnike in oblečemo vetrovke. Preden prispemo do parkiranega AD-ja, je dež že prenehal. Odpeljemo se proti Kopru in Teo ni niti za sekundo tiho. 

Ves zadovoljen prvi hiti s Cindi s parkirišča domov.

Medtem, ko mi klepetamo in pijemo kavo sta Cindi in njihova 13-letna psička Pupa zaspali.

Škocjanski zatok

Petek, 25.april 2014

Škocjanski zatok je naravni rezervat v bližini Kopra. Sprehodili smo se po makadamski krožni poti, ki je dolga 2 km. Skozi lesene lopute smo opazovali rastline in živali. V trstičju se skriva največji glodalec v Škocjanskem zatoku-nutrija.

Polžji dan

Nedelja, 20. april 2014

Tudi po dežju je narava čudovita in sprehod lep.

Naš pogled so pritegnile drobne, lesketajoče kapljice dežja na zelenih listkih in travi.

Všeč so nam bili veliki, mokri, kosmati cvetovi mačice in polž, ki hiti po potki na drugo stran.

Slepec na odvrženih vejah.

Polži, ki eden za drugim lezejo čez prepreke.

Aktivni polži z visoko dvignjenimi tipalkami. Eni lezejo čez rastline, drugi po listju in kamenju. Radi imajo vlago in deževne dni. Danes je bil prav zares polžji dan. Vsepovsod jih je bilo dovolj.

Pohod ob ponoru reke Reke

Zadovoljni z opravljenim pohodom odhajamo domov.   Nedelja, 13. april 2014

Ob 8:00 smo prispeli na parkirišče na začetku vasi Matavun. Plačali smo štartnino 2€. S tem smo bili zavarovani in dvakrat postreženi s čajem.

 

 Gorski kosmatinec in mleček.

 Pohod se je začel z vzponom proti vasi Dane in s spuščanjem proti vasi Naklo.

Prvi ponor Reke pod Škocjanom.

Sotesko tik pred ponorom Reke so domačini imenovali dolino mlinov. Tu je lepo viden ostanek mlina.

Vstopili smo v podzemni svet.

Tu v Mahorčičevi jami je bila prva kontrolna točka.

Od tam smo se strmo vzpeli na planjavo pod hribom Vremščica, ki se imenuje Gabrk. Še prej pa smo malce preizkusili hojo po skakalnici.

Ogledali smo si razvaline gradu Školj, ki stoji nad strmimi pečinami kanjona. 

Pot smo nadaljevali skozi hrastov in borov gozd do vasi Brežec, kjer smo popili topel čaj in pojedli košček peciva.

Druga kontrolna točka je bila ob cerkvi svete Helene v vasi Gradišče. 

Cerkev je znana po svojih freskah, katere je naslikal Janez iz Kastava bolj znan po Hrastoveljskih freskah - Mrtvaški ples.  

 

Deblo drevesa, ki je med rastjo navzgor malce spremenilo smer in zaokrožilo.

Ustavljali smo se na vseh razglednih točkah in občudovali čudovito delo narave.

Od spodaj smo se zazrli na cerkev sv. Kancinjana. Še zadnji del poti skozi vas Betanja proti cilju v Škocjanu. 

Po 3 urah in pol zmerne hoje smo prispeli na cilj. Na osrednjem trgu s komunskim vodnjakom in cerkvijo sv. Kancinjana smo se okrepčali s hrano in pijačo.

Zadovoljni s pohodom, ogledom cerkve in siti po kakšni uri odhajamo.

Ob poti nas vabi Jurjev skedenj.Ne moremo mimo. Če smo že tu, si moramo prav vse ogledati. V prvem nadstropju je predstavljena zgodovina odkrivanja Škocjanskih jam.

V drugem nadstropju pa je bila v tem času razstava na temo morski datlji.

Ob Jurjevem skednju, smo skozi železno ograjo pokukali še v 90 m globoko kraško brezno Okroglica. Na drugi strani pa smo si ogledali vaški kal.

Zavili smo na desno in se ustavili še v obnovljenem  J´kopinovem skednju.

 

V njem je bogata etnološka zbirka, ki predstavlja postopek obdelovanja zemlje in pridobivanja žita v dobi, ko se je oralo z živino.

Od tu smo odšli direktno do parkiranega avtomobila in se odpeljali domov.   

Doma pa sem si takole privoščila počitek misleč, da me nihče ne vidi.