Pohod ob Rapalski meji

Nedelja, 16.9.2012
V nedeljo smo se prvič udeležili 8. tradicionalnega pohoda ob Rapalski meji, ki ga je organiziralo Turistično društvo Žiri.

Pri Turistično informacijski točki v centru Žirov smo se prijavili in plačali prispevek 7 evrov za topli obrok in pogostitev na poti.

Bili smo malce zgodnji in smo tako čakali, da je ura odbila 9:00.

Pohod se je pričel. Podali smo se skozi Stare Žiri ter Tabor proti vasi Breznica. Pot je delno potekala tudi v neposredni bližini nekdanje nasilno urezane meje.

Prvi postanek je bil pri glavnem mejnem kamnu številka 39, ki stoji pod vasjo Breznica. Tam so nam zaigrali na trobente trije mladi godbeniki. Prebrali  so nam tudi dve zanimivi kontrabantarski zgodbi, ki sta govorili o domiselnih načinih tihotapljenja blaga, ki je revnemu prebivalstvu omogočilo dodaten zaslužek.

Mejni kamni ali konfini nam povedo, da je tu od leta 1920 do 1941 potekala meja med Italijo in Jugoslavijo. Dogovor o meji je bil sklenjen 11.12.1920 v Rapalu s t.i. Rapalsko pogodbo, po kateri je Italiji pripadel velik del s Slovenci poseljenega ozemlja. Vsak mejni kamen ima na širši stranici napisani kratici držav, ki ju je razmejeval, to sta I-Italija in J-Jugoslavija ter letnico 1920.

Nadaljevali smo pot in šli mimo nove lovske opazovalnice.

Tu smo imeli kratek postanek za pogasitev žeje. Izbirali smo lahko med kozarčkom medice, čajem, vode z limono ali jabolčnim sokom.

Pot smo nadaljevali in sledili oznaki Mrzli vrh. Zavili smo levo in se po markirani planinski poti povzpeli po grebenu do vznožja Mrzlega vrha.

Po poti smo se ozirali za gobami in prav nobene užitne nismo našli. Našli pa smo florescentno rokavico, ki jo je izgubil mimoidoči pohodnik.

Bil je lep pogled čez pašnike in živino, ki se je tukaj pasla. Pihal je veter in zaradi njega je bilo hladno.

Razvejana breza in mejni kamen s številko 38 in pod črto zaporedna rimska številka znotraj odseka.

Povzpeli smo se na skoraj 978 m visoki Mrzli vrh.

Pri naslednjem glavnem konfinu 38 smo imeli ponovno postanek.

Postreženi smo bili s kozarcem toplega čaja in koščkom domačega kruha. Postanek je bil popestren s krajšim kulturnim programom.

Fantje iz organizacije zavoda "Ad Pirum" so uprizorili kratek zgodovinski skeč.

Pripeljali so se tudi RTV-jevci in spraševali pohodnike o njihovem mnenju o pohodu.

 
















Sledil je spust do vasi Ledinica. Krave ob poti so bile zelo radovedne in ena se mi je preveč približala. Kar zgrozila sem se in odskočila stran.

Pri cerkvi sv. Ane nad vasjo Ledinica nas je pričakal topel obrok.

Za njega se je bilo treba postaviti v vrsto.

Tako dobro in okusno je izgledal bograč in takšen je tudi bil.

Jaz sem kot vedno dobila brikete in kozarec vode. Ko sem tako ležala pod mizo, se je spravil spodaj k meni mali fantek. Nihče tega ni opazil. Nežno me je božal. Imel je srečo, da nisem kakšen hud kuža. Če bi bila ne bi bilo prav, da se je tako potihoma pretihotapil k meni.

Med kosilom nas je zabaval mladi harmonikaš.

Tudi tukaj se je odvil kratek kulturno zgodovinski program. Z njim smo tako obeležili letošnjo 65. obletnico ukinitve meje in priključitve Primorske k matični domovini.

Bila sem tiho in pridno sem poslušala petje vokalne skupine Gallina. Moji so se bali, da bom začela nergati in z laježem protestirati.

Vmes so me punce poklicale k sebi in tako smo se malo družile.

Zadovoljni, malce utrujeni in z novimi vtisi smo se v Žiri vrnili mimo cerkve sv. Ane.