Odkrivamo Dolenjsko

Četrtek, 9. oktober 2014

Idrija-Trebnje-Šentrupert-Miren-Dežela kozolcev

V jugovzhodni Sloveniji je bilo napovedano toplo, sončno vreme. Tako smo se odločili, da v četrtek odrinemo proti Dolenjski. Prvi postanek smo naredili v Trebnjem. 

Ogledali smo si cerkev Marijinega vnebovzetja iz leta 1443 z bakrenim, v zeleno odetim zvonikom in spomenikom padlim vojakom v prvi svetovni vojni.

 

Za cerkvijo stoji kip Friderika Ireneja Barage, slovenskega misijonarja med Indijanci v Ameriki. Na južni strani cerkve je bil v letu 2012 odkrit spomenik  metropolita dr. Alojzija Šuštarja.

Na vrhu stopnišča pri Trebanjskem gradu  še vedno straži kamniti lev iz rimskega obdobja. Sprehodili smo se do železniške postaje. Tam je razstavljena stara parna lokomotiva, ki je vozila 55 km/h na relacija Ljubljana-Karlovac-Maribor in Zagreb.

Nadaljevali smo proti Šentrupertu, ki leži na severnem robu Mirnske doline. Ime je dobilo po svetem Rupertu, ki je zavetnik cerkve. Peljali smo se mimo polja, kjer stoji Rakovniško znamenje zgrajeno v 18. stoletju.

Sredi trškega naselja stoji cerkev sv. Ruperta, ki se uvršča med najlepše gotske cerkve na območju Slovenije.  Sezidana je bila leta 1450. 

 

Pa smo že v Deželi kozolcev. Plačali smo vstopnino in začeli z ogledom 19 kozolcev, ki so bili sem preneseni in obnovljeni.  Spoznali smo več tipov kozolcev: kozolec brez strehe kozuček, ostrvi, dvojni kozolec toplar, cvitar, nizek kozolec, hribski toplar itd.  Kozolec kot sušilno napravo so na Slovenskem uporabljali skozi vse leto. V njem so sušili in shranjevali žita, seno, koruzo, lan, konopljo, stročnice, praproti in drugo.  Pozimi so imeli pod kozolcem spravljeno orodje, kmetijsko mehanizacijo in vozove. Pod njim so imeli otroci družabne igre, gugalnice, v senu so imeli tunele itd. Bil je prostor za različna slavja in praznovanja. Kozolci so bili tudi prenočišča raznim popotnikom. Tu so spali mladi fantje. Pod kozolcem so se zbirali domači ob ličkanju koruze, obtrgovanju perja gomoljnic  in podobno. Ogled je bil zelo zanimiv in poučen.

Od tu smo se odpravili do križevega pota in kapele Žalostne Matere Božje, ki je oddaljena 2 km od Šentruperta.

Na gričku nas je vseskozi vabil grad Škrljevo. Zapeljali smo se do njega. Ogledali smo si ga le z daljave, ker je okolica gradu zaraščena in tudi sam grad je v zelo slabem stanju. Med potjo smo sklenili, da bomo prenočili kar v Deželi kozolcev. Spremenjeni plani so nam prinesli neporabljen čas.

Tako smo se odpeljemo nazaj v 5 km oddaljeno vas Mirna. Zapeljali smo se čez kamniti most, sezidan iz rezanega apnenca. Zgraditi ga je dala Marija Terezija v 18. stoletju in je povezoval vzhodni in zahodni del Mirne. Na mostu je kapelica svetega Križa zgrajena leta 1856.

Povzpeli smo se do cerkve svetega Janeza Krstnika, ki se dviga na obronku mirnskega hriba.

Ker se nam ni ljubilo z avtodoma sneti koles, smo se rajši kar peš odpravili do gradu Mirna. Kar nekaj časa smo hodili in ni nam bilo žal. Vreme je bilo prekrasno. Med hojo smo lahko opazovali utrip mirnskega življenja. Otroci so imeli ob 60. obletnici delovanja ZPM zabavo s čarovnikom in njegovim medvedjim pomočnikom Čalapinkom. Tudi mi smo malo postali in se nasmejali. Čas nam je hitro minil in že smo stali pred zaprtimi vrati Speče lepotice, kot gradu tudi pravijo.

Ogled smo končali pri spomeniku, ki je bil postavljen 1965 leta v spomin 106 padlim borcem NOV v letih 1941-1945. Obelisk je sestavljen iz treh stebrov, ki jih združuje kovinska krogla.

Proti večeru smo se vrnili v Deželo kozolcev in tam prespali.