Pohod po Poti dediščine Loške doline

Nedelja, 19. oktober 2014

Odločali smo se med tremi pohodi, ki so bili planirani za nedeljo. Zmagal je pohod Po poti dediščine Loške doline. Od doma smo se odpeljali dovolj zgodaj, da smo na parkirišče pri Kovinoplastiki Lož prispeli pred 8. uro.

Vpisali smo se in plačali 8 evrov na osebo. S  prvo vodeno skupino pohodnikov smo se podali po krožni poti Lož-Markovec-Koča vas-Vrhnika-Žaga-Podgora-Kozarišče-Grad Snežnik-Šmarata-Nadlesk-Dane-Podcerkev-Stari trg-Lož

Prvi postanek v megli, kjer je stojnica s svojo sladko lepoto kar vabila.

Megla nas je še vedno spremljala, ko smo se bližali gradiču Koča vas. Tu je nekoč stalo več koč-zato tudi ime Koča vas in gradič z istim imenom. V drugi polovici 16. stoletja ga je zgradila družina Haller, zato tudi ime gradu Hallerstein. Obnovljen je bil konec 19. stoletja, do 2. svetovne vojne pa je bil v lasti družine Schollmayer. V Kočo vas je na počitnice zahajal pesnik Oton Župančič v letih 1933-1934. Tu so nastale njegove pesmi Med ostrnicami.

 

 

Tam smo takoj ob prihodu dobili za pokušino koruznjačo. Potem nam je bilo povedano in pokazano kako se izdela ostrnica. Ostrnico predstavlja okleščen vrh smreke, ki jo je potrebno dobro zasaditi v tla, da se pod težo sena ne prevrne. Kmalu se nam je iz gradiča pridružil imitator Otona Župančiča, ki je odhajal na sprehod. Še prej pa si je dodobra ogledal izdelavo ostrnice.  

Z delčkom novega znanja smo se odpravili naprej. Čez potok Obrh je bilo v 19. st. zgrajenih več kamnitih mostov. V Vrhniki smo prečkali največjega, petločnega.

 

Od tam smo pot nadaljevali do izvira Velikega Obrha v Žagi, kjer je velika hiša z žago. Tam je bila leta 1911 zgrajena prva kopalnica.  

Počasi se je megla začela poslavljati in mi smo zavili v gozd. Tam smo postali in se na kratko seznanili z življenjskim prostorom polha, opremo in  pastmi. Prvo pričevanje o lovu in uživanju polhov menda sega v leto 1240. Polhe je predstavil že Janez Vajkard Valvasor v svoji knjigi Slava Vojvodine kranjske, kjer so uprizorjeni, kako jih hudič žene na pašo.

Sonce je popolnoma pregnalo meglo in bilo je zelo, zelo topli. Pred nami se je kazal 1796 m visoki Snežnik.

Prispeli smo do stoječe vode, kjer se je včasih pralo perilo in se družilo.

Nadaljevali smo v Podgoro, kjer stoji kapela svete Družine. Zidana je bila 1996 kot izpolnitev zaobljube interniranih vaščanov na Rabu. 

Od tam smo s ceste zavili desno na makadam in naš naslednji cilj je bil grad Snežnik. 

Po kratkem postanku smo nadaljevali proti letališču Nadlesk, ki je bilo prvo zavezniško letališče, ki je delovalo v Sloveniji med drugo svetovno vojno. Letališče z zavezniško oznako "Picadilly club", je služilo predvsem za evakuacijo ranjencev iz partizanskih bolnišnic, za dovoz orožja, za evakuacijo rešenih zavezniških letalcev in vojakov ter za vzdrževanje zveze z zavezniško vojsko v južni Italiji. Tam, kjer je bilo nekoč letališče, so danes postavljeni panoji, kjer si lahko o njem vse preberemo.

V Danah smo se ponovno ustavili in popili čaj. Ogledali smo si kapelo sv. Izidorja, ki so jo zgradili ob koncu 18. stoletja.

Proti koncu naše poti smo obiskali še vsestranskega umetnika tetraplegika Benjamin Žnidaršiča, ki pri slikanju drži čopič v ustih. Je direktor Zavoda Ars Viva, ki se med drugim ukvarja s kmetijstvom in kulturno dediščino. V pogovoru z njim smo veliko izvedeli o njegovih načrtih. O slikarskih, kiparskih delavnicah, ki jih prireja. Na posestvu svojega pokojnega očeta v Podcerkvi gradi kulturni center z gledališčem. Resnično enkraten človek, z izredno notranjo močjo, ki se ne ustavi.

Po več kilometrih hoje smo prišli v zadnje naselje Stari trg. Tam je izstopal zvonik s čebulasto kapo zraven stare cerkve sv. Jurija. Nismo pa mogli niti mimo razstavljene ladje, ki je menda delo domačega župnika. 

Zadnji del poti smo kar malo pohiteli. 20 kilometrov dolgo pot smo z vsemi postanki naredili v šestih urah. Imeli smo vodičko, ki je veliko vedela in nas je sproti seznanjala z naravno in kulturno dediščino Loške doline. Brez njenega pripovedovanja, ter ljudi pri katerih smo se ustavili med pohodom, ta dan ne bi bil tako poučen in zanimiv.

Odkrivamo Dolenjsko

Ponedeljek, 13. oktober 2014

Veliki Dol-Celje-Idrija

Naš obisk na Velikem Dolu se je tako končal. Imeli pa smo planiran še en obisk v Celju. Tam so namreč dobili novo družinsko članico dalmatinko Roxy in mi smo bili radovedni. Prvo srečanje med Cindi in Roxy je pokazalo, da Cindi Roxy ni bila všeč, ker ima predolge tačke in je še tako "otročja".

 

Pri dediju in babici smo si sposodili Roxy in odšli na sprehod ob Savinji. Ampak pasja sposojenka se 

je kar vštopala. Kar malo smo že pozabili kako je, ko imaš mlado trmoglavko. Pa kako moraš biti potrpežljiv in vztrajen v svojih zahtevah.

S prigovarjanjem, predvsem pa s potegom z vrvico, smo prav počasi napredovali. Pa saj se nam ni nikamor mudilo. Kar naenkrat zagledamo na drevo prislonjeno belo kolo s črnimi pikami. Hoteli smo, da Roxy pozira zraven njega. Ampak s tem ni bilo nič, saj ji kolo očitno ni bilo všeč. Obrnila se je proti domu in napela prav vse mišice. Nazaj je šlo bolj hitro. Nasproti nam je prišel Alen, eden od njenih lastnikov. Lepo smo še poklepetali, seveda o Roxy in se poslovili. Naša radovednost je bila tako v celoti potešena.  

Odkrivamo Dolenjsko

Nedelja, 12.oktober 2014

Veliki Dol-Podsreda-Veliki Dol

Vsako leto drugi vikend v oktobro se v trgu Podsreda odvija prireditev, ki je posvečena kozjanskemu jabolku, jablani in sadovnjaku.

Letos smo se tudi mi odpravili v Podsredo. Tam smo se sprehodili med stojnicami in si ogledali ponudbo. Kupili smo dobra in sočna jabolka in volnene rokavice. Ogledali smo si razstavljene vrste jabolk, gobjo razstavo, peko kostanjev. Zanimiva je bila predstavitev ročnega pobiralca jabolk, orehov in lešnikov.

Ko smo že odhajali s sejma, smo zagledali buče čajote in jih kupili. Doma smo jih komaj olupili, saj zelo bodejo. Iz dveh smo pripravili okusno rižoto in solato. Eno smo shranili. Upamo, da nam bo ostala in jo bomo lahko drugo leto posadili najprej v cvetlični lonec in potem na prosto. 

Na Veliki Dol smo se vrnili s polnim prtljažnikom jabolk. Ko smo jih pretovarjali, se nam je na cesto postavila bogomolka v svoji značilni molitveni drži. Opazovala nas je z velikimi sestavljenimi očmi. 

Tudi ta dan smo se imeli zelo lepo. Za zaključek dneva pa nas je zvečer še prijetno presenetilo na eni strani jesensko obarvano nebo in na drugi strani čisto drugačno.   

Odkrivamo Dolenjsko

Sobota, 11. oktober 2014

Veliki Dol-Kostanjevica na Krki-Veliki Dol

Na Velikem Dolu smo dopoldne izkoristili za druženje in pogovor. Za popoldne pa smo že imeli planiran izlet. Avtodom smo pustili lepo parkiran na Velikem Dolu. Sposodili smo si avto in se po kosilu odpeljali do mesta na vodi ali dolenjskih Benetk, kot nekateri rečejo Kostanjevici na Krki.

Na otok vodita dva večja lesena mostova namenjena prometu, eden na severni in eden na južni strani. Mi smo parkirali pred mostom in se peš podali na otok. Ustavili smo se pred najstarejšo ohranjeno stavbo v mestu cerkvijo sv. Jakoba. Pokukali smo v njeno notranjost in okolico. Nadaljevali smo po Oražnovi ulici naprej in našli plačljivo parkirišče za avtodome. Sprehodili smo se do polovice tercialskega mostu, ki je namenjen samo pešcem.

Pobožali smo kostanjeviško ribo in nadaljevali mimo stare fontane in nekdanjega dvorca, ki od leta 1958 služi kot Lamutov likovni salon. Ime je dobil po novomeškem grafiku in slikarju Vladimirju Lamutu ( 1915-1962).

Med stavbami v mestu je zanimiva hiša dr. Ivana Oražna (1869-1921). Bil je zdravnik, kirurg in porodničar. Pred hišo stoji njegov doprsni kip.  Cerkev sv. Miklavža (Nikolaja) zavetnika mornarjev in ribičev, stoji blizu južnega vhoda v mesto in je prvič omenjena leta 1581. 

Sprehodili smo se izven otoka do ljudske šole iz leta 1906, ki ima zelo zanimiva vrata.

Pred njo stoji kip vdove z otrokom, delo Ivana Meštrovića. Po parku so razporejene še druge skulpture Forme viva.

Do mostu na severni strani smo se vračali po ulici Talcev, mimo rojstne hiše Jožeta Gorjupa. Že na mostu smo se ustavili in lovili zadnje sončne žarke. Občudovali smo reko Krko in odseve v njej.

Bivši cistercijanski samostan, ki mu domačini pravijo kar Grad je največji gotski samostan pri nas in stoji na južnem obrobju Kostanjevice. Sakralno funkcijo je izgubil že leta 1786 in kmalu začel propadati, med drugo svetovno vojno je bil požgan. Obnavljati so ga začeli leta 1958. V njem je galerija Božidarja Jakca. S stalnimi zbirkami se predstavljajo umetniki Božidar Jakac, brata France in Tone Kralj, Jože Gorjup in drugi. Galerija je znana tudi po mednarodnem kiparskem simpoziju Forma viva. Ta se je začel leta 1961 in obsega več kot 100 skulptur, ki so razstavljene na prostem.

Slikoviti glavni vhod z obrambnima stolpoma iz leta 1737 in kopijo Marijine freske, ki jo je istega leta po naročilu tedanjega opata Aleksandra Tauffererja v spomin na napad Uskokov leto poprej naslikal Frančišek Jelovšek. Po naročilu opata je bila leta 1742 pozidana tudi nova fasada samostanske cerkve.

S tem ogledom se je naše odkrivanje kulturnozgodovinskih znamenitosti Dolenjske končalo. Ostale so nam naravne znamenitosti, ki pa smo jih rajši pustili za drugič.  

Odkrivamo Dolenjsko

Petek, 10. oktober 2014

Dežela kozolcev-Mokronog-Škocjan-Šentjernej-Veliki Dol

Zjutraj smo se zbudili, ko so sončni žarki že na veliko pošiljali toploto na zemljo. Prav lenobno smo pozajtrkovali, potem pa pospravili in se odpeljali proti Mokronogu.

Tam nas je ob prihodu nase opozorila jeklena skulptura, delo Jožeta Volariča in na plošči vklesani verzi Srečka Kosovela.

Mokronog je dobil ime na osnovi starih verovanj v božanstvo dežja. Vdolbine v skalah, v katerih se je nabirala voda, so si namreč v staroslovanskem obdobju domnevno razlagali kot odtise nog božanstva, ki je skrbelo tudi za dež.

Strelov turn je eden redkih ohranjenih trških srednjeveških stolpov, ki so služili za obrambo obzidij. V Mokronogu smo si ogledali še cerkev sv. Tilna, spomenik slovenski osamosvojitvi, Hišo sira in  gostišče Zlata kaplja , ki se uvršča med t.i.hiše s tradicijo.

Povzpeli smo se na Žalostno Goro nad Mokronogom, ki  je sakralni kompleks s cerkvijo Žalostne Matere Božje, svetimi stopnicami in postajami Marijinih žalosti. V podnožju je kapelica s podobo Marije z Jezusom.

Tu se nahajajo še mežnarija, dve gospodarski poslopji, župnišče in stara lipa. Iz Mokronoga smo se odpeljali proti Škocjanu.

 

V osrednjem delu Škocjana se dviguje cerkev svetega Kancijana. Pred njo je postavljen  kip misijonarja in raziskovalca v Sudanu dr. Ignacija Knobleharja (1819-1858). Dr. Ignacij Knoblehar si je prizadeval za odpravo suženjstva, veliko je prispeval k zemljepisni in naravoslovni znanosti. Plul je po Belem Nilu, dosegel najvišjo točko ekvatorja in popisal tamkajšnje razmere. Velja za pionirja evropske civilizacije ob Belem Nilu.

Med ogledom Škocjana smo prišli do kipa Frana Serafina Metelka (1789-1825). Metelko je bil slovničar, pisec in prevajalec. Svojo abecedo in slovnico (metelčica) je razvil iz dolenjskega narečja in vnesel nekaj novih znamenj iz cirilice. Z učbeniki je svojo abecedo za kratek čas uvedel tudi v šole. Metelko je sredi Škocjana kupil stavbo, danes Metelkov dom ali Metelkovina, nato pa jo podaril škocjanski župniji. V Škocjanu so zelo ponosni na oba rojaka. 

Ura na zvoniku je odbila poldne in naši želodčki so postali lačni. Posedli smo se pred gostilno Karolina.  Zunaj smo si naročili kosilo in med čakanjem poslušali domačine.   

Siti smo dober kilometer iz Škocjana nehote našli GEOSS-geometrijsko središče občine Škocjan. Središče je označeno s kamnitim stebrom z vklesanim občinskim grbom.

Vrh stebra je jeklena plošča z označenimi stranmi neba in s smerjo Neaplja, kjer je pokopan Ignacij Knoblehar.

Od tam smo nadaljevali proti Šentjerneju, ki je ime dobil po cerkvi sv. Jerneja. V njej je v letih 1546 in 1547 služboval Primož Trubar. Po njem so v preteklosti Šentjernej imenovali tudi Lutrova vas.

 Šentjernej je manjše mesto, ki je znano po znamenitem šentjernejskem petelinu Gallus Bartholomaeus.

Z ogledom smo končali na večjem trgu s spomenikom NOB. Od tam smo se odpravili še do kartuzije Pleterje.

 

Pred kompleksom kartuzije se nahaja muzej na prostem. Zaželeli smo si njegovega ogleda, zato smo plačali vstopnino in prijazna vodička nas je popeljala v stare čase. Razkazala nam je Kegljevičevo brunarico, s črno kuhinjo iz leta 1833, veliko in malo hišo, ter kamro. Povedala nam je o življenju tedanjih prebivalcev. Sami smo si potem ogledali še Baničevo hišo, kozolec toplar, svinjak, leseno stavbo za mlačev in spravilo sena, sušilnico sadja.

 

Sprehodili smo se po drevoredu, kjer je zaželjena tišina. Tu živijo menihi kartuzijani svoje odmaknjeno in samotno, a duhovno bogato in redovniško strogo življenje. Leta 1899 so si na mestu stare podrte kartuzije zgradili novo. Nenavadno veliki stavbni kompleks z vrtovi, sadovnjaki in vinogradi so obdali z obzidjem, ki jih varuje pred svetom.

Današnji dan smo tako do konca izkoristili. Dovolj je bilo odkrivanja in videli smo se samo še na obisku na Velikem Dolu, kjer nas je kot vedno čakal parkir plac.