Divji izvir Pod golice

Nedelja, 17. avgust 2014

 

Divji izvir Pod golice je letos dobil čisto novo podobo. Grdo plastično cev je zamenjalo vijugasto deblo, po katerem teče studenčnica in vrti vodno kolo.

Kamp Runke

Četrtek, 14. - sobote 16.avgust 2014

V četrtek smo se z avtomobilom odpeljali v kamp Runke na izmenjavo z avtodomom. Anji in Simonu sta se dva dni prej pridružila Cene in Ana. Kar lepo smo se porazdelili na eni parceli.

Namesto pikapolonice nas je tokrat obiskal zeleni paličnjak. Nekaj časa se je sprehajal po naših rokah, potem pa smo ga odložili v bližnji grm, kjer se je zakamufliral v vejico.

Uživali smo v plavanju v zelo toplem morju.

Tudi opazovanje frizbija, ki je letel nad vodo je bilo nadvse zanimivo.

Skozi borovce nas je zgodaj zjutraj presenetilo ožarjeno nebo, ko nas je Cindi zbudila za lulanje.

Sprehodili smo se do obale in z vsemi čutili vsrkavali to prekrasno čarovnijo narave.

Tudi spanje z glavo na spalni vreči in mehki odejici ter sončku  je zelo prijalo. Priliko je treba takoj izkoristiti. Zaradi radovednosti pa se očke ne morejo čisto zapreti.  

Zadnji dan se sprehodiva po obali in tam malo posediva medtem, ko drugi dokončujejo pospravljanje. Nikamor se nama ne mudi. Na drugi strani so zanimivi potapljači, ki se odpravljajo na potapljanje in vozijo na barko potapljaško opremo.  Ob 11 uri se odjavimo s kampa v upanju, da tako zgodaj na avtocesti gužve še ne bo.

Ampak to so bili računi brez krčmarja. Pot do slovenske meje je trajala dolgih 5 ur (drugače 1 uro in 20 minut). Noro, neverjetno, katastrofalno, neumno. Prav nam je bilo, ker se nismo držali prvotnega načrta, da prestopimo mejo pri Sočergi. 

Po avtocesti od Kopra proti Logatcu nas je s svojo lepoto tolažilo pisano nebo z odtenki sive, oranžne, roza, modre in rumene barve.

Na Kalcah pa so se spremenile v  prav tako čudovite barve noči in nas spremljale vse do doma.

Kup krompirja in razigrana muca

Ponedeljek, 11. avgust 2014

 

Javornik

Nedelja, 10. avgust 2014

V nedeljo nas je sonce prebudilo in zaželeli smo si malce gorskega zraku. Od nas je kamorkoli greš, kar nekaj ur vožnje, ura pa je bila že 9. Gremo na Javornik nad Črnim vrhom, ki nam je nekako zelo blizu. Pokličemo še prijateljico, ki je bila takoj za in ob 10 uri pripravljeni odpeljemo izpred njenega bloka.

Ko prispemo v Črni vrh pa smo se kar malce razžalostili, saj se je sonce skrilo in nad Javornikom so se zbirali temni oblaki. Pihalo je. No, nič hudega. Bomo pa skrajšali pot. Po makadamski cesti se odpeljemo proti Šajsni Ravan in na cesti zagledamo skalo. Že druga letos. Prva je bila na sredi ceste, ko smo kolesarili v Belo. Na srečo je bilo toliko prostora, da smo se izmuznili mimo nje. Parkiramo pri kapelici na Šajsni Ravan in s pogledom v nebo začnemo hoditi.

Pri Pirnatovi koči malo posedimo, pomalicamo in se odpravimo naprej proti razglednemu stolpu na Javorniku (1242 m).

Med potjo se ustavimo, gledamo vetrovno naravo in zremo v nebo. Odločimo se, da bo vreme zdržalo in dežja ne bo.

 

Na vrh lesenega stolpa se je povzpela samo prijateljica, mi smo jo počakali kar spodaj. Mimo njega smo se po drugi poti odpravili v dolino.

Med potjo nas je razveselilo sonce, ki nas potem ni več zapustilo. Zadovoljni s pohodom, smo si dan še polepšali z obiskom pri sodelavki in njeni simpatični družini. Prav lepo smo se naklepetali in se dosti kasneje s polnimi želodčki odpravili domov.

Zvečer pa je tako močno sijala velika polna luna in nam ni pustila spati.

Kamp Runke

Četrtek, 24. julij-sobota, 2. avgust 2014

Za letošnji dopust smo si izbrali kamp Brioni, ki se nahaja med Fažano in Pulo. Ob prihodu smo na recepciji dobili karto z označenimi šestimi parcelami, ki so bile še proste.  Štiri so bile na soncu, dveh pa v tisti gneči sploh nismo iskali. Kamp na nas ni naredil pravega vtisa, zato smo odšli naprej. Odločili smo se za kamp Runke, kjer smo že lani julija dopustvovali in nam je bilo všeč.

Tudi tukaj je bil problem najti parcelo, saj je kamp majhen in ravnega terena zelo malo. No po dveh premikih AD-ja, nam je v tretje uspelo najti pravo mesto.

Kopali smo se na nam že znanem mestu pod borovcem, ki nam je nudil prijetno senco. V tem zalivu je morje vedno mirno.

Na sprehodu so nam bile všeč ograje okrašene s plodovi pasijonke, ki jo imenujejo tudi Kristusov cvet.

Zidovi pokriti z jasminovo trobo.

Kolesarili smo po rtu Kamenjak in se srečevali s trumami avtomobilov, ki so prihajali na kopanje v vse te čudovite zalivčke. Pri hišici za plačilo vstopnine, je bila kolona vozil prav takšna kot včasih na mejnem prehodu.

Pri info hišici smo priklenili kolesa in se sprehodili po stezi dinozavrov in odkrili lani spregledano ogromno mravljo.

Posedeli smo na skalah z dinozavrovimi stopinjami in si oči odpočili na modrini morja in svetilniku na otočku Porer.

Vsak dan smo hodili in raziskovali. Skozi Premanturo smo se odpravili do kampa Stupice. Med potjo smo odkrili krušno peč iz XVIII. stoletja.

Ravno prav dolg in lep je bil sprehod do kampa Stupice. Najbolj nam je bil všeč  polotoček s parkiranimi AD-ji.

Ob obali smo hiteli nazaj, ker so se začeli zbirati temni oblaki in v daljavi se je slišalo grmenje. Na koncu pa dežja sploh ni bilo.

Tako pa nas je v Wc-ju presenetil kačji pastir, ki si je prišel nalovit komarje in mušice za kosilo.

Čez nekaj dni je v daljavi zopet grmelo in zbirati so se začeli temni oblaki. Vse smo pospravili in okoli 19 ure so začele padati prve dežne kaplje. Prav lepo so nas uspavale s škrebljanjem po strehi AD-ja. Z vremenom smo imeli res veliko sreče. Od doma so nam sporočali o samem dežju. Slišali smo o poplavljenih kampih v Izoli, Zadru, Lošinju.

Na dopustu smo si vzeli čas za kopanje, kolesarjenje, sprehode, poležavanje, pobijanje komarjev, reševanje križank in prebrali dve knjigi.

Deveti dan smo z našim dopustom zaključili. Kot ponavadi, smo naredili izmenjavo z Anjo in Simonom. S kampa smo se odpravili takoj po kosilu. Mi gužve nismo imeli, se je pa na drugi strani kot jara kača vila dooooolga kolona vozil za vstop na Hrvaško. Spremljala nas je vse do vstopa na avtocesto.

Anja in Viski

Sreda, 23.julij 2014

Dolgo, dolgo časa sva se z mlado prijateljico Anjo dogovarjali o skupnem sprehodu. V juliju nama je končno uspelo. Seveda sta se sprehoda udeležila tudi Cindi in njen 15-letni Viski.

 

Skupaj sta ovohavala, poslušala in strmela nekam navzgor.

Anja je med sprehodom poslikala še kozo z lačnim mladičkom in radovednega kozla.

Sprehod v družbi Anje in Viskija je bil neizmerno lep, zelo vroč in klepetav.