Parkirali smo na drugi strani Kobile in se peš odpravili po cesti naprej.
Kako fajn je hoditi po mrzli vodi in se z njo tudi odžejati. Upam, da zaradi nje ne bom postala hripava.
Sploh ne vem, zakaj me kličejo naj pridem ven?
Še malo bom poskakala po tem trdem kamenju.
Potem pa še po odpadlem listju, ki je tako zelo mehko. Joj, skoraj bi skočila na tega osamljenega polžka! Nekaj časa sem čakala, da mi bo pokazal rožičke. Ker jih ni hotel, sem odskakljala naprej.
Na sprehodu smo uživali v
prekrasnih kombinacijah narave. Sonce, jesensko obarvano listje, čista
mrzla voda, njeno žuborenje in kamenje različnih velikosti in oblik. Dan je bil resnično lep in barvit.
Ni komentarjev:
Objavite komentar