Zmajarji in jadralni padalci

12.8.2012 nedelja
Po obisku Svete Gore smo se počasi odpravili proti domu. Dan je bil še vedno topel in sončen. Prav nič nam ni dišalo, da bi se prezgodaj vrnili domov. V mislih smo iskali novo lokacijo za postanek.

Takrat smo na nebu zagledali pisane zmajarje in jadralne padalce, ki so v vetru vijugali kot prave ptice. Parkirali smo na parkirišču pri Lijaku, kjer je njihovo priljubljeno pristajališče. Posedli smo se na klopco.

Pogled nanje je bil čudovit in prav začutil si njihov svobodni duh, veselje, radost in zadovoljstvo, ko so tako jadrali pod modrim nebom in se potem spustili na zelena tla.

S padalom v zraku so malo še tekli in ga nato nežno in z občutkom spustili na tla. Počasi in brez naglice so potem pospravljali svoja padala, vrvico za vrvico in nato še ostalo. Občutek si imel, da se je čas za njih ustavil in prav tako za nas, ki smo jih tako od blizu občudovali.

Jaz se vedno derem, kjerkoli zagledam te premikajoče se pisane jadralce na nebu. Bolj, ko je oddaljen bolj se nanj jezim. Tu smo se ustavili tudi zato, da bi jih videla od blizu in se nanje navadila.

Dalj časa, ko sem jih opazovala manj sem lajala. Ob njihovem pristanku na tla pa me je lajanje minilo in mirno sem lahko raziskovala okolico.

Del popoldneva smo preživeli tukaj in občudovali te korajžne in drzne padalce in njihovo povezanost z naravo, nebom in zemljo.