Hleviše

15.8.2012 sreda
Za praznik smo se odpravili na Hleviško planino, ki je visoka 908 m.

Na Tratah smo pustili avto in se peš odpravili naprej.

Pot se je strmo dvigala. Vsake toliko časa smo se ustavili, zajeli sapo, pogledali po okolici, poslušali oglašanje ptičev, šumenje vetra v krošnjah dreves in njegovo božanje po naših razgretih licih.V daljavi je svojo pesem žagala motorna žaga.

Razveselil nas je pogled na Hleviško kočo, ki stoji na 818 m nadmorske višine in je med Idrijčani zelo priljubljena izletniška točka.

Na cilju sem hotela biti prva. Bila sem kot vlečni konj.

 

Najprej sem se odžejala. Čisto malo, saj nikoli ne pijem prav dosti.

Od koče smo se podali na vrh Hleviške planine in se vpisali v knjigo kot 2535 in 2536 obiskovalec.

Nazaj smo se ponovno ustavili pri koči, si odpočili, odžejali in kmalu sem bila pripravljena na odhod.

No, malo sem se še pustila čohati. Tako mi je prijalo, da so se mi očke kar zapirale.

 

Nazaj smo šli del poti po drugi strani in sicer mimo Pšenka.Tam stoji taborniška koča idrijskih tabornikov Rodu srebrnega krta.

Evo, tako pa smo si mi na ta praznični dan z naravo in njenimi lepotami vsaj delno napolnili "iztrošene baterije".