Nedelja, 5.8.2012
V nedeljo smo se popoldne odpravili na obisk k Alethei Albi. Bili smo polni pričakovanja in nestrpni, da bomo videli Cindijinega mladička. To je bila naša želja že od takrat, ko so naši malčki začeli zapuščati naš dom. Naši spomini na njih so še vedno sveži in lepi. Že ob misli na te male razigrane kepice se nam še vedno nevede na obrazu pojavi nežen nasmeh. Radovedni smo bili, če nas bo Binca še spoznala, če se bo spomnila našega glasu in tega kako zelo radi smo jo imeli.
Ko smo prišli je prihitela k ograji in nas z laježem pozdravila. Ni bilo prav nobenega dvoma, da nas je spoznala.
Njuno prvo srečanje po sedmih mesecih je bilo sprva polno ovohavanja in tudi zobki so se kazali. Vendar sta prav kmalu ugotovili, da spadata skupaj.
Tako se je Binca prišla stisniti k meni. Bil je enkraten občutek. Ob dotiku z njo so v moje misli privreli spomini.
Na malo drobceno, nežno navihanko.
Na njeno razigranost, radovednost, neustrašnost.
Po klepetanju in spoznavanju smo se odpravili na sprehod, ki ga Binca skoraj vsak dan naredi. Malo šolo je opravila 100%. Bravo Binca! Tudi tukaj sta skupaj malo potrenirali.
Prinašali sta palico in med njima ni bilo rivalstva. Palica je bila od tiste, ki je prva pritekla do nje. Binca zelo pazi na svojo lastnico Sonjo. Čeprav hodi spredaj je vedno pozorna nanjo. Rada jo počaka. Na njen klic se takoj odzove.
Cindi kot vedno išče krtine in tukaj se ji je pridružila tudi Binca.
Vroče je bilo in veliko igre in temu primerna tudi žeja.
Na vrhu travniške strmine je sledil kratek počitek.
Na cilju pri lovski koči.
Sledil je kratek počitek.
Malo smo se pocrkljali in si pogasili žejo.
JRT-ji ne rabijo veliko počitka. Binca je kmalu dirjala po tej planjavi in lovila kobilice in muhe.
Ob vrnitvi sta pasja mama in hči postali lačni in skupaj sta si takole privoščili brikete.
Sledil je poslastek.
Binca je svojega odnesla na dekco zraven svoje utice, ki ni nikoli zasedena.Seveda, saj ima v hiši dovolj prostora za spanje in tudi rada se zadržuje v bližini svojih.
Cindi in Binca sta se poslovili.
Še zadnja slika pred odhodom. Pri Binčini družini nam je bilo zelo lepo in prijetno. Ure so nam tako hitro minile, da nanjo niti enkrat nismo pogledali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar