Dopust Mareda

Ponedeljek 20.8.2012
Celodnevno lenarjenje nam tudi na dopustu ne ustreza. Radi se gibamo in smo aktivni. 

Tako smo se danes po 19 uri odpravili na lahek tek, kombiniran s hojo po novo speljani kolesarski stezi.

Vseskozi nas je spremljalo zahajajoče sonce.

Bližina morja, od sonca presušeni travniki in rdeča istrska zemlja.

Tu na tem parkirišču so bili le še redki avtomobili najbolj vztrajnih kopalcev.

Nazaj nas je že pozdravljala luna, rožnato obzorje in puhasti oblaki in mi smo ob tem preprosto samo uživali.

 

Počakaj me, saj sem morala samo lulati!

Zadnji del poti nas je že lovila tema.

Ob prihodu v kamp pa nas je za lahko noč prišel pozdravit še ta mali, drobni ježek.

Dopust Mareda

Nedelja, 19. 8.2012
V nedeljo zjutraj sedim na plaži in gledam čez morje na drugo stran. 

Tam, kjer ni dovoljeno kopanje psov so dopustniki, ki na plaži skupaj z animatorko izvajajo zumba fitnes. Naštejem jih kar trinajst.

Utrujena od gledanja se zleknem na toplo kamenje in poskušam zadremati. Ne gre mi, ker sem preveč radovedna in moram imeti vsaj eno očko odprto.

Gremo plavat. Tako nestrpna sem, da skočim v morje kar s te skale.

Mimogrede preplašim jato malih ribic.

Vsak dan sem se po kopanju še stuširala, da sem s sebe sprala slano vodo. Drugič pa sem se samo tako hladila, ker je bilo zelo, zelo vroče in soparno. V Maredi imajo tuš samo za nas. Včasih nas je v vrsti za tuširanje čakalo tudi več. 

Pripravljena sem in kmalu mi po hrbtu priteče voda.Umijem se spodaj, zgoraj, sprednjo levo tačko, desno sprednjo tačko, zadnji tački, repek in samo glave ne.

Tako pa sem izgledala stuširana. Sem lepa, a?

Po tem sem vedno poiskala prostor na soncu, da sem se posušila.

Dopust Mareda

Sobota, 18. 8.2012
Ta del dopusta v Maredi sploh nismo planirali. Tako je naneslo, ker je bil AD tam parkiran in sta 14 dni tam uživala Anja in Simon.

Zmenili smo se kar za zamenjavo. Mi z njunim avtom na morje, preselitev prtljage, njun odhod domov in naša vselitev v AD.

Naš dopust se je tako začel. Jaz dobim za pridnost prašičji uhelj in za nekaj časa sem zasedena. Mmmm, tako dober je. Prav popolnoma vseeno mi je kaj se okrog mene dogaja.

Že prvi večer smo preprosto uživali, ker smo bili na morju, ker smo čakali na sončni zahod, ker smo gledali zvezde, ker smo poslušali šumenje morja in še in še bi lahko naštevali.

Hleviše

15.8.2012 sreda
Za praznik smo se odpravili na Hleviško planino, ki je visoka 908 m.

Na Tratah smo pustili avto in se peš odpravili naprej.

Pot se je strmo dvigala. Vsake toliko časa smo se ustavili, zajeli sapo, pogledali po okolici, poslušali oglašanje ptičev, šumenje vetra v krošnjah dreves in njegovo božanje po naših razgretih licih.V daljavi je svojo pesem žagala motorna žaga.

Razveselil nas je pogled na Hleviško kočo, ki stoji na 818 m nadmorske višine in je med Idrijčani zelo priljubljena izletniška točka.

Na cilju sem hotela biti prva. Bila sem kot vlečni konj.

 

Najprej sem se odžejala. Čisto malo, saj nikoli ne pijem prav dosti.

Od koče smo se podali na vrh Hleviške planine in se vpisali v knjigo kot 2535 in 2536 obiskovalec.

Nazaj smo se ponovno ustavili pri koči, si odpočili, odžejali in kmalu sem bila pripravljena na odhod.

No, malo sem se še pustila čohati. Tako mi je prijalo, da so se mi očke kar zapirale.

 

Nazaj smo šli del poti po drugi strani in sicer mimo Pšenka.Tam stoji taborniška koča idrijskih tabornikov Rodu srebrnega krta.

Evo, tako pa smo si mi na ta praznični dan z naravo in njenimi lepotami vsaj delno napolnili "iztrošene baterije".

Posestvo Ugar

Posestvo Ugar je konjeniški center, ki se nahaja pri Ribnici.Tja hodijo Binca, gospa Sonja in Špela na jahanje.

Na praznik 15. avgusta je bila Binca odlično razposajena in je tam neskončno uživala.

Bila je v družbi  dveh zlatih prinašalk, jazbečarke, mešanke in rodezijske grebenarke. Vse so jo sprejele v svoje krdelo. Videti je bilo kot da je že dolgo časa njihova članica.

Tam so vsi psi in konji sproščeni, saj živijo v naravi idilične pokrajine obdani s širnimi travniki, kočevskimi gozdovi in mirom. Na tem posestvu je neverjetno dobra energija, ki jo prav vsak občuti. 

Zmajarji in jadralni padalci

12.8.2012 nedelja
Po obisku Svete Gore smo se počasi odpravili proti domu. Dan je bil še vedno topel in sončen. Prav nič nam ni dišalo, da bi se prezgodaj vrnili domov. V mislih smo iskali novo lokacijo za postanek.

Takrat smo na nebu zagledali pisane zmajarje in jadralne padalce, ki so v vetru vijugali kot prave ptice. Parkirali smo na parkirišču pri Lijaku, kjer je njihovo priljubljeno pristajališče. Posedli smo se na klopco.

Pogled nanje je bil čudovit in prav začutil si njihov svobodni duh, veselje, radost in zadovoljstvo, ko so tako jadrali pod modrim nebom in se potem spustili na zelena tla.

S padalom v zraku so malo še tekli in ga nato nežno in z občutkom spustili na tla. Počasi in brez naglice so potem pospravljali svoja padala, vrvico za vrvico in nato še ostalo. Občutek si imel, da se je čas za njih ustavil in prav tako za nas, ki smo jih tako od blizu občudovali.

Jaz se vedno derem, kjerkoli zagledam te premikajoče se pisane jadralce na nebu. Bolj, ko je oddaljen bolj se nanj jezim. Tu smo se ustavili tudi zato, da bi jih videla od blizu in se nanje navadila.

Dalj časa, ko sem jih opazovala manj sem lajala. Ob njihovem pristanku na tla pa me je lajanje minilo in mirno sem lahko raziskovala okolico.

Del popoldneva smo preživeli tukaj in občudovali te korajžne in drzne padalce in njihovo povezanost z naravo, nebom in zemljo.

Sveta Gora

12.8.2012 nedelja
Že nekaj časa smo se odločali, da bomo obiskali Sveto Goro, se po njej sprehodili in občutili njeno mirnost in lepoto.

Sveta Gora leži na 682 m visoki vzpetini nad Solkanom. Minilo je veliko let, ko smo jo prvič obiskali in spomini nanjo so zbledeli. Želeli smo jih ponovno obuditi in to nam je tudi uspelo neko nedeljo v avgustu.

Na vrh gore vodi znana romarska pot in nanjo smo se zapeljali z avtomobilom in sklenili, da jo bomo naslednjič obiskali peš.

Bazilika Marijinega vnebovzetja z zvonikom in pred njo.... 

Invalidska klančina in kapela za prižiganje sveč.

Kraljica Svete Gore daj nam svojega olja, kajti naše svetilke ugašajo.  V letu Svetega Duha 1998. Tako je napisano tukaj.

Kapela za goreče sveče. Tudi mi smo jo prižgali.

Od tukaj je prekrasen razgled na bližnje griče in dolino. Joj, kako daleč se vidi!

Pot ob baziliki je svet prostor, ki je prepovedan za nas.

Bazilika Marijinega vnebovzetja.

Ogledali smo si Marijanski muzej. V njem je razstava, ki govori o Marijinemu čaščenju in o zgodovini Svete Gore. V njem je tudi prodajalna z raznimi spominki in enega smo kupili tudi mi.