Sprehod

Vsako jutro grem že zgodaj zjutraj na prvi sprehod. Takrat si pretegnem zadnje tačke in naredim nekaj predklonov s sprednjimi. Opravim še jutranje lulanje in kakanje in se vrnem domov, kjer potem spim in čakam.

Moj drugi sprehod med tednom vsak dan poteka po isti delni krožni poti Pad Galici. Traja približno eno uro. Pred odhodom se najprej obvezno pretegnem po dopoldanskem spanju. Potem sledi ovratnica, vrvica in zaklepanje hišnih vrat.

Nato hitro po našem klancu navzdol  in na Brusovše po klancu navzgor med starimi idrijskimi prhavzi.

Vsak dan gledava to staro, na pol podrto hišo, ki v sebi nosi veliko zgodovine. Včasih so nad njo po močnih vrveh vozili rudniški vagoni.

Mali, osamljeni zvonček. Seveda jih je višje v gozdu veliko, veliko več, ampak nama je bil všeč prav ta.

Greva po zgornji asfaltirani cesti navzdol in jaz iščem in voham med suhim listju. Prav tukaj je lulal en kuža.

Na koncu asfaltirane ceste prideva na makadam, greva mimo hiše, kjer me vedno zmotijo mački, ki se grejejo na soncu. Prav gotovo bi jih šla preganjat, če ne bi bila privezana. Samo enkrat sem to naredila. Bila sem odvezana in zagledala sem črnega mačka. Ucvrla sem jo za njim. Bila sem gluha na vse klice. Maček mi je ušel na drevo in name z njega jezno prhal. Jaz pa sem spodaj skakala pokonci in lajala. Na koncu sem vseeno pustila mačka na drevesu in se vrnila. Seveda so mi takoj povedali, da ni lepo, da ne pustim mačk pri miru in, da sem gluha.

Tukaj si vedno potešim žejo in namočim tačke in gobček. Voda je čista, osvežujoča in sedaj tudi mrzla.

Prostor-čakaj

Sedi - čakaj

Malo treninga in ponovitev ukazov izvedeva kar med sprehodom.

Mimogrede opazujeva dva metulja, ki razposajeno letata in se kot midve veselita pomladi. Malo sva pogledali v knjigo o metuljih in ugotovili, da sta iz družine pisančki. Prvi se imenuje Veliki lepotec, drugi pa Admiral.

Nazaj se vrneva po makadamu do hiše z mucami in potem po spodnji ožji, ravninski poti.

Še malo potrenirava.

Se poigrava.

Ogledava si v skali cvetoči jetrnik, ki je tudi med prvimi znanilci pomladi.

To je spomladanska torilnica ali po domače mačje oko. Je nizka, do 20 cm visoko cvetlica, ki tudi sedaj cveti. Zanjo, bi lahko uporabili pregovor "ni vse zlato, kar se sveti", oziroma "ni vse spominčica, kar je majhno in ima modre cvetke". Od spominčic, ki jim je torilnica zelo podobna, jo ločimo po listih – torilnica ima dolgopecljate, navadno srčaste liste, spominčice pa imajo ozke, suličaste liste.

 

Trening še na Kolektorjevem parkir placu.

 Ukaz sedi in čakaj.

Ukaz sem

Tukaj se malo razburjam, ker bi rajši lovila žogico kot ubogala ukaze. Tudi sedim ne čisto naravnost, zadnji del mi je zaneslo malo postrani.

Ukaz poleg

No tudi ta je malo postrani.

 In na koncu igra z žogico, dokler jeziček ni dolg do tli.

 

Po igri je čas, da se odpraviva domov. Še vedno pa med potjo najdeva kaj zanimivega. Tukaj so se poleg zdravilnega lapuha prikazali tudi martinčki. Le kam so se skrili? Čeprav mi ni dovoljeno, jih zelo rada lovim. Sreča njihova je, da so tako zelo hitri in mi repek redkokdaj uspe odgrizniti.