Po Erzelju in okolici

Danes smo se udeležili 4. pohoda po Erzelju in okolici.

Od doma smo štartali ob 8 uri zjutraj. Prav nič mi ni všeč, da sem tukaj privezana. Nekoga skušam s svojimi očmi prepričati, da bi lahko šla ležat pod sprednji sedež. Tam mi je zelo všeč, vendar zaradi moje varnosti ne smem.

Erzelj, prijazna vasica je raztresena po robu Vipavskih gričev.

Prijava in odhod izpred stare šole

Pri spomeniku NOB.

Zaradi sodelovanja s partizani so 8. marca 1943 Italijani pregnali vse prebivalce  vasi, domove pa izropali.

Po poti smo se lahko orientirali tudi z modrimi in rdečimi kačjimi pastirji.

Pot nas vodi k znamenju Na hribu.

Znamenje Na hribu iz leta 1895 z plitkim reliefom Matere božje z detetom in besedilom iz Svetega pisma.

Vodnjak

     Vodnjak v Vovkih z živo, izvirno vodo.

Poslušamo zanimivo razlago o vodnjakih.

Pot k cerkvi Marije Snežne.

Cerkev Marije Snežne

Nazaj, strmo navzdol do vasice Erzelj.

Vzpon na Tabor

 Cerkev sv. Lovrenca stoji znotraj obzidja nekdanjega protiturškega tabora.

Prodaja različnih izdelkov iz kamna.

Nekoč so si lasten vodnjak lahko privoščili le redki, predvsem graščaki in veliki kmetje. Večina prebivalcev je bila navezana na skupni vaški vodnjak, ki so ga postavili sredi naselja ali ob samem izviru.

 Cerkev sv. Mihaela stoji na najvišji točki griča Tabor.

V steno zvonika je vzidan gotski relief sv. Mihaela, ki drži v rokah tehtnico.

Spomenik ob cerkvi in njena notranjost.

 

Počitek

 Kapelica zraven pokopališča

Smerokaz do bolnišnice Vere

 Spominsko obeležje pred bajto partizanske bolnice Vere med vinogradi.

Pohodniki, ki še prihajajo do bolnice Vere.

Znamenje na Popotniku, ki ga je leta 1891 v zahvalo za čudežno ozdravitev postavil domačin.

Pot po gozdu, z mnogimi razvejanimi in zanimivo oblikovanimi drevesi. Občutek imaš, da hodiš po posebnem gozdu, ki v sebi skriva mnogo skrivnosti.

 V vodi so plavale male žabice.

 Najzahtevnejši vzpon

Žeja 

 Hrib sv. Peter, kjer je bilo domnevno prazgodovinsko gradbišče.

Znamenje z zvoncem, kjer je stala cerkev sv. Petra. Pozvonili smo za srečo.

Zidano znamenje na Lenivcu v zahvalo Materi božji. Ima polkrožno zaključeno nišo. Vrh korčne strehe pa poudarja križ.  Vso pot so nas spremljali in nas opozarjali na zanimivosti tako postavljeni znaki.

Obnovljen studenec na Lenivcu. Sem so vaščani hodili po vodo za kuhanje in pitje z brentači, lesenimi posodami. Zajeto vodo so nalivali z nafo, leseno posodo, ki je držala pet litrov.

Vrnitev k stari šoli

Čakanje na odhod 

 Pikapolonica za srečo

Še zadnji pogled na vasico Erzelj