Jack

Jack živi v Nemčiji. Vsako leto pride s svojo lastnico za nekaj mesecev v Slovenijo. Bil je naš poizkusni zajček, čeprav smo že prej razmišljali o nakupu Jack russell terierja. Pasmo smo želeli spoznati tudi na živ način.  Večkrat smo si ga izposodili in ga peljali na sprehod, na tek in tudi včasih za nekaj ur na njega pazili. Bil nam je zelo všeč, ker je bil zelo živahen in razigran.

Alfi in njegovi se potepajo

 

Naša družina se zelo rada potepa. V soboto smo bili na Jakobu, kjer so me "stlačili" v zanimivo korenino smreke in jaz sem ponosno poziral. Vse skupaj se mi je zdelo zelo zabavno. Nočem se smejati in pokazati zobke, ker je tisti čas, ko tudi meni letijo ven kot po tekočem traku.

Petmesečni Ado

Z Goričkega se po hladni zimi oglaša Apolon, ki ga ljubkovalno kličejo Ado. Je zelo priden in tako kot od zmeraj tudi sedaj še vedno največji izmed mladičev. Je že pravi, veliki pes. Njegov pogled pa je še vedno zelo lep in nežen. Smejati se noče, ker bi se videlo, da izgublja prve mlečne zobke.

Petmesečna Rina

Tudi Rinina lastnika sta nam poslala nekaj sličic.

Sprehod ob morju

Lani v mesecu marcu smo se sprehajali od kampa Lucija do Sečoveljskih solin. Bil je topel, sončen dan.

Sprehajalna pot. Zagledala sem se v nekaj premikajočega na morju.

Travnik nad divjo plažo v bližini kampa Lucija. Lovila sem majhno rumeno žogo na vrvici.

Postalo mi je vroče in sem si zaželela malo plavanja. Ali me kdo vidi? Skrivam se.

Tukaj sem. Najrajši bi se pridružila temu surfarju v vodi.

Tačke in spodnji del trebuha pa sem vseeno namočila v morje. Sedaj se moram pa močno otresti.

Kje sta? Čakam vaju.

Sečoveljske soline

Oljka s posebno razraščenim deblom.

Petmesečni neutrudljivi Rambo in njegova mama Cindi

Alfijevi so se nam zopet oglasil in nam poslal dve njegovi sličici.

Joj, kako prekrasen je! Videti je tako zelo ponosen in zadovoljen, ko ga na balkonu tako prijetno greje sonček. Resnično se mu očke počasi kar zapirajo.

Letos je že opravil zadnje cepljenje. Dobil je še ampulo proti bolham in klopom, saj se vsak dan giba v naravi. Kondicije ima kot "ta velik" hribolazec. Je že pravi jack russell terier, neutrudljiv kot Rambo.

Tako pa je izgledalo njegovo prvo cepljenje. K meni se je stisnil z velikim zaupanjem in nežnostjo. 

Alfi je tudi v ljubezni do plavanja in vode čisto podoben svoji mami Cindi.
Njegovi povedo, da ima zelo rad vodo, vsako priliko izkoristi za skakanje po njej. Takrat je tak, kot da je na fedrih, kot trobarven zajec. V slovenskem morju se je okopal že februarja, samo trenutek nepazljivosti s strani gospe Milene in njenega moža je bil potreben in že je poskakoval po Simonovem zalivu, ves vesel in navdušen nad količino vode. Brisača v nahrbtniku je pri njih že dolgo obvezna oprema. 

Cindi je obiskovala malo pasjo šolo, ko je bila stara štiri mesece.

Tudi Alfijevi lastniki ponosno javljajo, da je postal mali šolar. Za njim sta že dve učni uri. Seveda ga spremlja gospod Darko, ker je pač on »gazda«. V mali šoli mu je zelo všeč, še najbolj pa mu je všeč Miša, polletna jack russel terierka, ki mu je zmešala glavo in še kaj drugega. 

Pravijo, da je njihov fant že v puberteti. Nič več ne lula kot punčka, malo ga tudi razganja, čeprav je še mlečnozobec! V stanovanju je čist. Res je srček. Malo zrelejši je in ne nagaja več za vsako ceno. Zdaj ga zjutraj lahko spustijo v Aljaževo sobo. Prej mu je kot torpedo skočil na glavo, ga lizal in grizel, zdaj pa neslišno skoči na posteljo, se uleže na rob ležišča, blaženo zavzdihne in zaspi nazaj. Dobro ve, da bo izgnan iz raja, če bo nagajal. Včasih Aljaž dve uri ne pogrunta, da ima pri nogah živ grelec.

Še vedno najraje je kuhano hrano, tu ga razvajava gospa Milena in mama. Vsaka ima svoje recepte, ki pa vedno vsebujejo tri deleže: meso, zelenjavo in ogljikove hidrate (riž, ajdova kaša, prosena kaša, kus kus…). Ima dva kuhana obroka na dan. Brikete ima bolj za malico ali hrano za celodnevne izlete. Mislijo, da bodo briketi bolj aktualni poleti, ko bo vroče, apetiti manjši in možnost pokvarljivosti ostale hrane višja. Taka prehrana mu dobro dene, zelo lepo se razvija fizično in mentalno. Ima tak sončen karakter, da ga imajo vsi neizmerno radi.

Tukaj pa se vidi njegova neustrašnost in prijateljevanje z velikim psom.

Po Erzelju in okolici

Danes smo se udeležili 4. pohoda po Erzelju in okolici.

Od doma smo štartali ob 8 uri zjutraj. Prav nič mi ni všeč, da sem tukaj privezana. Nekoga skušam s svojimi očmi prepričati, da bi lahko šla ležat pod sprednji sedež. Tam mi je zelo všeč, vendar zaradi moje varnosti ne smem.

Erzelj, prijazna vasica je raztresena po robu Vipavskih gričev.

Prijava in odhod izpred stare šole

Pri spomeniku NOB.

Zaradi sodelovanja s partizani so 8. marca 1943 Italijani pregnali vse prebivalce  vasi, domove pa izropali.

Po poti smo se lahko orientirali tudi z modrimi in rdečimi kačjimi pastirji.

Pot nas vodi k znamenju Na hribu.

Znamenje Na hribu iz leta 1895 z plitkim reliefom Matere božje z detetom in besedilom iz Svetega pisma.

Vodnjak

     Vodnjak v Vovkih z živo, izvirno vodo.

Poslušamo zanimivo razlago o vodnjakih.

Pot k cerkvi Marije Snežne.

Cerkev Marije Snežne

Nazaj, strmo navzdol do vasice Erzelj.

Vzpon na Tabor

 Cerkev sv. Lovrenca stoji znotraj obzidja nekdanjega protiturškega tabora.

Prodaja različnih izdelkov iz kamna.

Nekoč so si lasten vodnjak lahko privoščili le redki, predvsem graščaki in veliki kmetje. Večina prebivalcev je bila navezana na skupni vaški vodnjak, ki so ga postavili sredi naselja ali ob samem izviru.

 Cerkev sv. Mihaela stoji na najvišji točki griča Tabor.

V steno zvonika je vzidan gotski relief sv. Mihaela, ki drži v rokah tehtnico.

Spomenik ob cerkvi in njena notranjost.

 

Počitek

 Kapelica zraven pokopališča

Smerokaz do bolnišnice Vere

 Spominsko obeležje pred bajto partizanske bolnice Vere med vinogradi.

Pohodniki, ki še prihajajo do bolnice Vere.

Znamenje na Popotniku, ki ga je leta 1891 v zahvalo za čudežno ozdravitev postavil domačin.

Pot po gozdu, z mnogimi razvejanimi in zanimivo oblikovanimi drevesi. Občutek imaš, da hodiš po posebnem gozdu, ki v sebi skriva mnogo skrivnosti.

 V vodi so plavale male žabice.

 Najzahtevnejši vzpon

Žeja 

 Hrib sv. Peter, kjer je bilo domnevno prazgodovinsko gradbišče.

Znamenje z zvoncem, kjer je stala cerkev sv. Petra. Pozvonili smo za srečo.

Zidano znamenje na Lenivcu v zahvalo Materi božji. Ima polkrožno zaključeno nišo. Vrh korčne strehe pa poudarja križ.  Vso pot so nas spremljali in nas opozarjali na zanimivosti tako postavljeni znaki.

Obnovljen studenec na Lenivcu. Sem so vaščani hodili po vodo za kuhanje in pitje z brentači, lesenimi posodami. Zajeto vodo so nalivali z nafo, leseno posodo, ki je držala pet litrov.

Vrnitev k stari šoli

Čakanje na odhod 

 Pikapolonica za srečo

Še zadnji pogled na vasico Erzelj