Od doma smo se odpeljali v dežju, ki nas je spremljal vse do Ljubljane. Proti Tržiču pa je že sijalo sonce.
Čez razgleden in strm travnik smo nadaljevali na Veliki vrh.
Višje, ko smo se vzpenjali, bolj po ozki poti smo hodili.
Pot je nezahtevna, edini strmejši del je zavarovan z jeklenicami.
Proti vrhu se je vse bolj gostila megla.
Blizu vrha smo bili le še pike v megli.
Pihal je veter, postalo je zelo hladno, razgleda ni bilo nobenega, zato smo se kar obrnili.
Brez sonca je bil pogled na planino zavit v rahlo meglico.
Planina Kofce je najbolj zahodna planina na južnem, travnatem pobočju Košute.
Pasje galopiranje po njej je bilo brez zadržkov, saj je planina v tem času prazna in tiha.
V zavetju so se na kupu stiskali telohi.
Skozi temne oblake je sonce nekaj žarkov poslalo tudi nam.
Na vrhu se je razjasnilo, megla je odšla in pokazalo se je čisto modro nebo.
Postanek za malico smo naredili pri križu. Tam smo na klopci uživali v razgledih in soncu.
Ko smo odhajali, smo se ustavili pri kamnitem znamenju s križem. Od tam smo se še enkrat ozrli nazaj.
Po nekajminutnem spustu s planine Kofce, smo prispeli do kapelice Janeza Krstnika. Presenečeni nad zanimivo kapelico, smo opazili slike, ki so izdelane na odrezkih smrekovih debel. Od tam pa smo kar prehitro prišli do avta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar