Ludvikova kraška učna pot

Nedelja, 20. december 2015

V nedeljo smo se še v temi odpeljali od doma proti Sežani.

Na cesti od Godoviča do Kalc smo lahko uživali v barvitem jutranjem prizoru, ki se nam je kazal v daljavi.

Prispeli smo na staro avtobusno postajo v Sežani. Tam smo se pridružili Društvu za zdravje srca in ožilja - podružnica Kras.

Po jutranjem pozdravu, smo se vsak s svojim avtomobilom odpeljali na parkirišče pred hotel Maestoso v Lipici.

Pohod, ki je bil za ta dan izbran je bil po Ludvikovi kraški učni poti. Ludvik Hus je velik ljubitelj in poznavalec Krasa, ter glavni pobudnik za trasiranje te poti. Pot zajema 15 točk (Napoleonov hrast, več osamelcev, naravno okno, naravna forma viva, pastirske hiške, kamniti gobi, kamnolome, itd.). Mi si prav vseh nismo ogledali.

Prvi postanek smo imeli na križišču treh cest, pri mogočnem Napoleonovem hrastu blizu italijanske Gropade. Mnogo zgodb pripoveduje o več kot 200 let starem hrastu in njegovi  čudežni zdravilni moči.

Nadaljevali smo proti enemu izmed mnogih osamelcev na poti. 

Čudili smo se kraški naravi, ki je sama od sebe največji umetnik.

Ker smo čisto majčkeno zgrešili pot, smo se znašli v Italiji.

V nadaljevanju in iskanju poti, smo zopet prispeli do mističnega Napoleonovega hrasta. Tam smo se še enkrat ustavili, se ga dotaknili, se nanj naslonili ali ga objeli. Nekateri smo začutili njegovo vibracijo in  čudodelno energijo.  

Bil je čas za malico in namenili smo se do pastirske hiške. Te so nekoč varovale pastirje pred pripeko, burjo in deževjem. Tudi nam je ponudila prostor za počitek in okrepčitev.

Na določenih mestih so tako označene točke ogleda. Tu se nahaja naravna forma viva. Videli smo zanimive kamnite oblike, ki jih je narava sama izoblikovala. Morali smo biti pozorni, dobro opazovati,  biti domišljijsko usmerjeni in v oblikah kamenja smo lahko našli žival, obraz, podobo, itd..   

Krokodil

Gozdni mož

Hrapava pot

Žlebičaste zavese

Na Bazovski cesti stojijo informacijske table in smerokazi, ki nas vodijo od ene točke do druge. Na kamnih so narisane pastirske hišice s puščico.

Smerokaz nas je usmerili proti kamnitima gobama, ki sta nas čakali skriti v objemu golih dreves. Res sta veličastni. 

Nadaljevali smo po stari makadamski  Bazovski cesti, ki je bila zgrajena v času Avstro-Ogrske in je dobro utrjena z bankinami.

Naš naslednji cilj je bil kamnolom.

Od tam smo se usmerili še do vhoda enega od mnogih rudnikov črnega premoga, ki se tu nahajajo. Tu smo pohod zaključili, se poslovili in že izvedeli za naslednjo destinacijo pohoda v januarju.

 Večina nas se tukaj ni poslovila, ampak smo se odpravili še v Dolino Marije Lurške.

Kapelico Marije Lurške, vklesano v živo skalo, je v 19. st. dal postaviti takratni upravnik kobilarne Karel Grunne. Hudo bolan za tuberkulozo se je pogosto zatekel v vrtačo v Krkavcah in se zaobljubil, da bo v primeru ozdravitve tam postavil oltar posvečen Mariji. Zdravje se mu je povrnilo in leta 1889 je bila kapelica posvečena.

Vse do 2. svetovne vojne so ljudje množično romali v dolino Marije Lurške v upanju na čudežno ozdravitev.

V mali kraški vrtači so postavljene klopi, kjer se še danes izvajajo maše. Tukaj je čutiti blagodejni mir in posebno energijo.

Še zadnji košček poti mimo golf igrišča do parkirišča.

Brez ogleda znamenitih lipicancev, ki so eden od slovenskih simbolov, nismo mogli zapustiti Lipice. Sprehodili smo se ob beli ograji, se nanjo naslonili in občudovali  te temperamentne, graciozne konje, ki so se pasli na obširnem travniku.

Ob odhajanju s parkirnega prostora smo bili več kot zadovoljni. Zelo lepo smo se imeli v družbi ostalih pohodnikov. Uživali smo v občudovanju stvaritev narave in njenih lepot. Še mnogo smo izpustili in v Lipico se bomo še vrnili.