Oglej, Gradež, Devin

3. DAN
Nedelja, 1. junij 2014

Devin ( Duino)

Zopet se zbudimo v sončno jutro, vendar tokrat ne tako zgodaj. Pogled skozi okno nam da vedeti, da se je količina AD na brezplačnem parkirišču kar podvojila.

Danes je naš zadnji dan v Gradežu in še enkrat se sprehodimo do obale. Nostalgično se poslovimo od mivke in morja in si obljubimo, da bomo spet prišli. Pospravimo in se odpeljemo proti Devinu, ki v  slovanskem imenu pomeni "deviško", v latinskem jeziku pa "božansko".

Med potjo se ustavimo v Štivanu, kjer vzdolž  ceste stoji spomenik "Toskanskim volkovom" (ai "Lupi di Toscana"), ki je posvečen 76. in 77. pehotnemu polku, oziroma brigadi Toskana. Obeležje, ki so ga leta 1951 postavili na skalo sestavljata dva bronasta volkova. Prvi je obrnjen proti Grmadi, kot da bi klical krdelo, drugi ima pogled obrnjen navzdol, kot če bi hotel kontrolirati sovražnika. Ob spomeniku stoji nagrobnik posvečen majorju Giovanniju Randacciu, komandantu brigade Toskana, ki je padel med deseto soško bitko in je pokopan na Pokopališču herojev v Ogleju.  V skalo, na kateri stojita volkova, je dal arhitekt Berlam leta 1930, ob dvatisoči obletnici rojstva pesnika Vergila, vklesati prve verze Eneide.
Na drugi strani pa je na griču postavljen spomenik 3. italijanski armadi.

Pot nadaljujemo prav do vhoda v Devinski grad. Vsa parkirišča so zasedena, zato se obrnemo in odpeljemo do Sesljana. Tam parkiramo pri informacijski točki. Vstopimo, povprašamo za Rilkejevo pot in vzamemo nekaj prospektov. Ime je dobila po pesniku Rainerju Marii Rilkeju, ki je tu spesnil svoje delo Devinske elegije in jih posvetil mladi grofici Mariji. Nezahtevna pot je speljana ob robu visokih pečin. Od Sesljana do Devinskega gradu je dolga 2 km. S postanki smo hodili približno uro v eno smer.

Novi Devinski grad je bil zgrajen v XV. stoletju nedaleč od starega gradu. Od konca XIX. stoletja pripada družini princev Torre e Tasso - Turn und Taxis. Grad, ki ga vidimo danes, je bil zgrajen v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in je verodostojna kopija tistega izpred I. svetovne vojne, ki ga je skoraj popolnoma uničilo italijansko topništvo.

 

Po isti poti se vrnemo nazaj.  Ko hočemo speljati nam policaj pove, da je glavna cesta zaprta za cca 2 uri in pol. Prav takrat se je namreč tu odvijala cestno kolesarska dirka Giro di Italia. Nehote smo bili navijači. Po odstranitvi zapore smo se odpravili direktno proti domu.