Oglej, Gradež, Devin

2. DAN
Sobota, 31. maj 2014

  Gradež (Grado)

Noč je bila kljub množici AD izjemno mirna. Naspane nas zelo zgodaj prebudi sonce, ki kuka skozi nezastrto okno. Vstanemo, opravimo kar moramo zjutraj opraviti, obujemo superge in se z zajtrkom v nahrbtniku peš odpravimo v raziskovanje Gradeža. Gradež  je lepo mesto, pristanišče in sedež istoimenske občine v italijanski deželi Furlaniji-Julijski krajini. Kraj leži v Tržaškem zalivu sredi Gradeške lagune.

 

V tem zgodnjem jutru se je mesto šele prebujalo. Čistili so parke, ulice, ceste.

 

Ustavimo se na Piazzi Biagio Marin, kjer si ogledamo ostanke bazilike.

 

V starem mestnem jedru zaidemo v zanimive ozke ulice in majhne trge. Iščemo kavarno, ki so še zaprte. Komaj najdemo eno, kjer popijemo dober italijanski kapučino. Hiše so okrašene s cvetjem, raznimi podobicami in drugimi okraski.

V 5 st. so se v Gradež zatekli prebivalci Ogleja pred Atilo, v 6 st. pa pred Langobardi. Tudi oglejski škofje so tu našli svoje zavetje in si zgradili baziliko sv. Eufemije in tudi v njej smo občudovali talni mozaik. Na desni strani bazilike je visok zvonik, na vrhu katerega je tako imenovani "Anzolo" bronasti angel, ki se obrača po vetru in je simbol otoka.

 

Severno od bazilike stoji krstilnica (baptisterij), samostojno prizidana kapela za podeljevanje krstnega zakramenta.  Ob steni so postavljeni sarkofagi in druge romanske najdbe.

Pogledamo si še majhno, skromno in lepo baziliko sv. Marije. Prijetno utrujeni se vračamo delno po isti poti nazaj.

 Popoldne gremo na kolo in izberemo kolesarsko stezo, ki pelje ob morju.

Kolesarimo do mostu in nesemo kolo zaradi stopnic čez most. Na drugi strani prav tako kolesarimo ob obali, se vrnemo nazaj do mostu in zavijemo proti centru mesta.

 

Danes je to pravo turistično središče s plažami, hoteli, marinami, trgovinami. Hotel Fonzarini je najstarejši hotel v Gradežu.

Prikolesarimo do marine, se ustavimo, poslikamo in si skušamo čim več vtisniti v spomin.

Vračamo se mimo glavne plaže, ki je dolga skoraj 3 km. Začnejo se nabirati oblaki, v daljavi se sliši grmenje. Blizu parkirišča nas ujame hitra nevihta z debelimi dežnimi kapljami. Kmalu mine, mi se preoblečemo in gremo še malo kolesarit še na drugo, neraziskano stran. Peljemo skozi kamp al Bosco in zagledamo plažo z mivko na kateri so tudi psi. S kolesom smo se odpeljali nazaj in se peš vrnili.

Vsepovsod mivka, školjke. Sezujemo se in gremo bosi proti morju. Po dopoldanskem sprehodu po kamnitih ploščah, je bil dotik bosih nog z mivko prijeten in poživljajoč.

Dolgo smo hodili, da smo prišli do vode. Bila je topla, polna rakovic, ki so se postavljale v bran in nas z kleščami ščipale. Malo pretiravamo, samo ena je mene uščipnila. Cindi je uživala, norela, se valjala. Privoščila si je čisto naravno, zelo blatno masažo.

Skakala je po morju, ki ji je segalo samo do trebuščka. Naprej, pa nazaj, pa valjanje. Bili smo prav zadnji uživači na mivki. Na koncu smo z morsko vodo s Cindi sprali "zdravilno" blato.

 Da je ostala čista, ni bilo druge kot da se je nesla po mivki do trave.

Ta dan smo bili prav nad vsem navdušeni. Od jutra pa do večera, ko smo posedeli na toplem sončku, opazovali razigrane otroke, kolesarje, pse in njihove lastnike in čakali na zahod sonca.