Idrijski meščanski čebelnjak

Četrtek, 19. junij 2014

 

Meščanski čebelnjak v Idriji je bil zgrajen leta 1927 po naročilu lastnika Franca Lapajneta, znanega idrijskega trgovca s čipkami. Izdelal ga je mizarski mojster Jože Kenda. Prve panjske končnice, ki se niso ohranile je z motivi Cortine d´Ampezzo, Martina Krpana, hudič brusi babji jezik poslikal znameniti idrijski slikar Nikolaj Pirnat.

Na obnovljenem čebelnjaku je nove panjske končnice, z znanimi idrijskimi motivi prekrasno poslikal idrijski slikar Danilo Jereb.

Leta 1986 so čebele zapustile propadajoči dom. Po dolgih 28 letih so jih lahko čebelarji v čudovito obnovljen dom ponovno naselili.

Čipke na asfaltu

Četrtek, 19. junij 2014

 

Za čipkarski festival domiselno okrašena Idrija.

Kamp Park Mareda

Sreda, 4. junij - nedelja, 8. junij 2014

Po dveh letih smo se ponovno odločili, da štiri dni preživimo v kampu Park Mareda. Izkoristiti je treba še lanski dopust in zaradi napovedi lepega, sončnega vremena smo se po službi odpeljali proti morju.

Ko prispemo se čekiramo in si gremo izbrati parcelo. Pogledamo eno, drugo in se odločimo za tretjo. Parkiramo, parcela je bolj kriva, glava je nižje od nog. No, bo že dobro za štiri dni. Pa ni bilo. Preselili smo se za eno parcelo naprej. Namesto številke 92, se premestimo na številko 93.  Receptorja v recepciji seznanimo z našo odločitvijo in celo elektriko nam pridejo preklopit. Lepo.

Naša Cindi je na morju pravi gnjavator za plavanje. Vedno išče kandidata, ki je pripravljen plavati z njo.

Z guncanjem afn nas zabava in nasmeji.

Vedno ti zasede stol in se potem dela neumno.  

Zvečer pa, ko sonce zahaja, tudi ona že spi.

Oglej, Gradež, Devin

3. DAN
Nedelja, 1. junij 2014

Devin ( Duino)

Zopet se zbudimo v sončno jutro, vendar tokrat ne tako zgodaj. Pogled skozi okno nam da vedeti, da se je količina AD na brezplačnem parkirišču kar podvojila.

Danes je naš zadnji dan v Gradežu in še enkrat se sprehodimo do obale. Nostalgično se poslovimo od mivke in morja in si obljubimo, da bomo spet prišli. Pospravimo in se odpeljemo proti Devinu, ki v  slovanskem imenu pomeni "deviško", v latinskem jeziku pa "božansko".

Med potjo se ustavimo v Štivanu, kjer vzdolž  ceste stoji spomenik "Toskanskim volkovom" (ai "Lupi di Toscana"), ki je posvečen 76. in 77. pehotnemu polku, oziroma brigadi Toskana. Obeležje, ki so ga leta 1951 postavili na skalo sestavljata dva bronasta volkova. Prvi je obrnjen proti Grmadi, kot da bi klical krdelo, drugi ima pogled obrnjen navzdol, kot če bi hotel kontrolirati sovražnika. Ob spomeniku stoji nagrobnik posvečen majorju Giovanniju Randacciu, komandantu brigade Toskana, ki je padel med deseto soško bitko in je pokopan na Pokopališču herojev v Ogleju.  V skalo, na kateri stojita volkova, je dal arhitekt Berlam leta 1930, ob dvatisoči obletnici rojstva pesnika Vergila, vklesati prve verze Eneide.
Na drugi strani pa je na griču postavljen spomenik 3. italijanski armadi.

Pot nadaljujemo prav do vhoda v Devinski grad. Vsa parkirišča so zasedena, zato se obrnemo in odpeljemo do Sesljana. Tam parkiramo pri informacijski točki. Vstopimo, povprašamo za Rilkejevo pot in vzamemo nekaj prospektov. Ime je dobila po pesniku Rainerju Marii Rilkeju, ki je tu spesnil svoje delo Devinske elegije in jih posvetil mladi grofici Mariji. Nezahtevna pot je speljana ob robu visokih pečin. Od Sesljana do Devinskega gradu je dolga 2 km. S postanki smo hodili približno uro v eno smer.

Novi Devinski grad je bil zgrajen v XV. stoletju nedaleč od starega gradu. Od konca XIX. stoletja pripada družini princev Torre e Tasso - Turn und Taxis. Grad, ki ga vidimo danes, je bil zgrajen v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in je verodostojna kopija tistega izpred I. svetovne vojne, ki ga je skoraj popolnoma uničilo italijansko topništvo.

 

Po isti poti se vrnemo nazaj.  Ko hočemo speljati nam policaj pove, da je glavna cesta zaprta za cca 2 uri in pol. Prav takrat se je namreč tu odvijala cestno kolesarska dirka Giro di Italia. Nehote smo bili navijači. Po odstranitvi zapore smo se odpravili direktno proti domu.

Oglej, Gradež, Devin

2. DAN
Sobota, 31. maj 2014

  Gradež (Grado)

Noč je bila kljub množici AD izjemno mirna. Naspane nas zelo zgodaj prebudi sonce, ki kuka skozi nezastrto okno. Vstanemo, opravimo kar moramo zjutraj opraviti, obujemo superge in se z zajtrkom v nahrbtniku peš odpravimo v raziskovanje Gradeža. Gradež  je lepo mesto, pristanišče in sedež istoimenske občine v italijanski deželi Furlaniji-Julijski krajini. Kraj leži v Tržaškem zalivu sredi Gradeške lagune.

 

V tem zgodnjem jutru se je mesto šele prebujalo. Čistili so parke, ulice, ceste.

 

Ustavimo se na Piazzi Biagio Marin, kjer si ogledamo ostanke bazilike.

 

V starem mestnem jedru zaidemo v zanimive ozke ulice in majhne trge. Iščemo kavarno, ki so še zaprte. Komaj najdemo eno, kjer popijemo dober italijanski kapučino. Hiše so okrašene s cvetjem, raznimi podobicami in drugimi okraski.

V 5 st. so se v Gradež zatekli prebivalci Ogleja pred Atilo, v 6 st. pa pred Langobardi. Tudi oglejski škofje so tu našli svoje zavetje in si zgradili baziliko sv. Eufemije in tudi v njej smo občudovali talni mozaik. Na desni strani bazilike je visok zvonik, na vrhu katerega je tako imenovani "Anzolo" bronasti angel, ki se obrača po vetru in je simbol otoka.

 

Severno od bazilike stoji krstilnica (baptisterij), samostojno prizidana kapela za podeljevanje krstnega zakramenta.  Ob steni so postavljeni sarkofagi in druge romanske najdbe.

Pogledamo si še majhno, skromno in lepo baziliko sv. Marije. Prijetno utrujeni se vračamo delno po isti poti nazaj.

 Popoldne gremo na kolo in izberemo kolesarsko stezo, ki pelje ob morju.

Kolesarimo do mostu in nesemo kolo zaradi stopnic čez most. Na drugi strani prav tako kolesarimo ob obali, se vrnemo nazaj do mostu in zavijemo proti centru mesta.

 

Danes je to pravo turistično središče s plažami, hoteli, marinami, trgovinami. Hotel Fonzarini je najstarejši hotel v Gradežu.

Prikolesarimo do marine, se ustavimo, poslikamo in si skušamo čim več vtisniti v spomin.

Vračamo se mimo glavne plaže, ki je dolga skoraj 3 km. Začnejo se nabirati oblaki, v daljavi se sliši grmenje. Blizu parkirišča nas ujame hitra nevihta z debelimi dežnimi kapljami. Kmalu mine, mi se preoblečemo in gremo še malo kolesarit še na drugo, neraziskano stran. Peljemo skozi kamp al Bosco in zagledamo plažo z mivko na kateri so tudi psi. S kolesom smo se odpeljali nazaj in se peš vrnili.

Vsepovsod mivka, školjke. Sezujemo se in gremo bosi proti morju. Po dopoldanskem sprehodu po kamnitih ploščah, je bil dotik bosih nog z mivko prijeten in poživljajoč.

Dolgo smo hodili, da smo prišli do vode. Bila je topla, polna rakovic, ki so se postavljale v bran in nas z kleščami ščipale. Malo pretiravamo, samo ena je mene uščipnila. Cindi je uživala, norela, se valjala. Privoščila si je čisto naravno, zelo blatno masažo.

Skakala je po morju, ki ji je segalo samo do trebuščka. Naprej, pa nazaj, pa valjanje. Bili smo prav zadnji uživači na mivki. Na koncu smo z morsko vodo s Cindi sprali "zdravilno" blato.

 Da je ostala čista, ni bilo druge kot da se je nesla po mivki do trave.

Ta dan smo bili prav nad vsem navdušeni. Od jutra pa do večera, ko smo posedeli na toplem sončku, opazovali razigrane otroke, kolesarje, pse in njihove lastnike in čakali na zahod sonca.

Oglej, Gradež, Devin

1. DAN
Petek, 30. maj 2014

 Oglej ( Aquilea )

Po 11. uri sedemo v naš AD in polni elana krenemo proti Italiji. V GPS vnesemo koordinate Ogleja in se delno prepustimo njegovemu vodenju.

Malo po njegovi in malo po naši pameti parkiramo skoraj pred impozantnimi vrati.

Skozi  njih vstopimo na arheološko pot "Via Sacra" (Sveta ulica), ki pelje v senci velikih cipres iz včasih zelo pomembnega rečnega pristanišča do bazilike.

Po poti si ogledujemo ostanke iz rimskega obdobja.

Tako zamišljeni nevede prispemo do bazilike Marijinega vnebovzetja in svetega Mohorja in Fortunata, ki je tudi nekdanja stolnica Oglejskega patriarhata. Odlikuje se po svoji izjemni arhitektonski zasnovi. Zvonik oglejske bazilike, ki je visok 73 m se veličastno dviguje nad furlansko planoto. Zgraditi ga je dal patriarh Poppo iz že uporabljenih materialov iz drugih rimskih objektov. Posedeli smo na Kapitolskem trgu pod kipom volkulje z Romulom in Remom.

Po kratkem počitku, smo vstopili v baziliko in si ogledali starokrščanski mozaik odkrit med leti 1893 in 1912. Je najlepši in zavzema 750 kvadratnih metrov. Delno smo si mozaik z značilnimi starokrščanskimi simboli, rastlinskimi in živalskimi upodobitvami ogledali skozi stekleni pod, po katerem smo hodili.

 

Za baziliko se nahaja pokopališče vojakov, padlih v prvi svetovni vojni. Na vsakem grobu stoji železni križ prepleten z lovorovimi in hrastovimi vejami. Na vsakem križu je ime padlega vojaka in napis: Dulce et decorum est pro Patria mori ( Milo je umreti za domovino in primerno). Pokopališče herojev krasijo veličastni spomeniki. Marmorna skulptura "Il sacrificio" (Žrtev), Kristus na križu, ki tolaži umirajoča pešaka ob svojih nogah. Zanimiv je kip "L'angelo della carità" (Angel usmiljenja), kjer krilati ženski lik podpira umirajočega vojaka. Najpomembnejši med njimi je sarkofag s posmrtnimi ostanki desetih neznanih junakov.

 

Od tu se odpravimo še do ostankov rimskega foruma in rimskega nagrobnega mavzoleja. Mavzolej je sestavljen iz zaprtega prostora z dvema levoma in s krožno strukturo v obliki manjšega templja, v katerem je kip pokojnega s togo. Od tu se vrnemo v AD in se odpeljemo proti Gradežu.

Tu nas GPS ponovno vodi po svoje, vendar ob cesti zagledamo parkirišče s parkiranimi AD. Nič več se ne oziramo na njegov ponoven izračun poti. Ciljamo na parkirane AD in pridemo do velikega parkirišča, kjer je že kar lepo število parkiranih.  Prostora je še dovolj, da si naredimo problem, kateri boks si izbrati.