Namesto naše budilke nas je navsezgodaj zjutraj zbudila sosedova budilka. Ravno prav, da smo lahko odšli še na obalo jezera in videli vzhajajoče sonce.
Sonce, ki se je prebijalo skozi veje dreves in se s svojimi žarki nežno pomikalo po Bohinjskem jezeru, turistični ladjici, kampu, gorah.
Skrivnostne meglice so ovijale stene nad jezerom in race so uživale v jutranjem umivanju in miru.
Ob 6 uri in 45 minut smo se odpeljali do parkirišča na planini Blato. Bilo je zasedeno, zato smo parkirali ob robu ceste. Naš pohodni cilj je Planina v Lazu. Pri smerokazu se usmerimo na kolovoz, ki se strmo vzpenja.
Ko se pot začne spuščati vemo, da bomo kmalu na Planini v Lazu. Ob pogledu na Debeli vrh postanemo in se nevede polnimo s čisto gorsko energijo.
Med potjo občudujemo raznovrstno planinsko in travniško cvetje.
Kmalu se nam odpre pogled na prekrasno Planino v Lazu. Zaželiš si, da bi se lahko nekaj dni prebujali v tem čudovitem gorskem raju. Stanovali bi v tejle hiški okrašeni s srcem.
Oči bi se odpočile na neokrnjeni naravi. Mogoče, nekoč.
Okrepčali smo se s kislim mlekom in skuto. Mmmmm, bilo je zelo planinsko. Celo konj je hotel nekaj malega za pod zob.
Ustavili smo se v sirarni in kupili skuto.
Težko smo se poslovili od vse te lepote. Pa nič hudega, saj bomo na to planino še prišli in mogoče nekoč celo prespali.
Pot nas je naprej vodila do Planine pri Jezeru.
Tudi tukaj smo ob koči malo posedeli in si oči odpočili ob vseh odtenkih zelene barve.
Ob odhajanju nas je na poti razveselila Zoisova zvončnica, ki se je stiskala v skalne razpoke. Na začetku poti je bilo še vedno parkirano ogromno vozil.
Ob prihodu v kamp brez kopanja v Bohinjskem jezeru ni šlo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar