Veli Jože Savudrija

Petek, 21. junij - 26. junij

V četrtek smo se na hitro odločili, da gremo v petek za nekaj dni na morje.

Za enotedenski oddih smo si izbrali kamp Veli Jože, ki se nahaja v bližini Savudrije. Všeč nam je, ker je zelo prijazen do psov.

Že prvi dan so nas zabavale veverice s svojimi akrobacijami.

So zelo spretne, hitro plezajo po deblih in skačejo zelo daleč.

Brez kopanja na morju ne gre. Čeprav je bilo valovito in je pihalo, je bilo morje toplo.

Večerni sprehod do recepcije, ki je na novo prebarvana in ožarjena s toploto zahajajočega sonca.

Sonce se poslavlja v vsej svoji lepoti. Enostavno ne moreš od njega odmakniti pogleda.

Naslednje dni se je kamp začel polniti. Veliko je bilo italijanskih AD-jev.

Vsak dan smo tako opazovali zaljubljeni parček divjih grlic.

Grlico skrito v gnezdu med gostimi vejami borovca in drugo, ki je tej prinašala semena.

V času kopanja tudi moški pogovor sredi morja.

Lakota, sama sem morala pregrizniti vrečko, da sem prišla do briketov. Ti moji lastniki ne vedo, da je "otrok" lačen, kadar toliko plava.

Večer je bil prelep in obarvan z eksplozijo žareče oranžne barve.

Naslednji dan smo kolesarili in se ozirali proti nebu, kjer so se zbirali čudni oblaki. Zagledali smo tri vodne trombe.

Vreme se je poslabšalo. Morje je dobilo čisto posebno barvo. Vranjeki iz rodu kormoranov so se zbirali na skalah. Med sabo so klepetali in si čistili krila. So zelo družabni.

 

Pri malici smo zmotili rakovici.

Znameniti 36 m visok savudrijski svetilnik, ki je najstarejši še delujoči svetilnik na vzhodni obali Jadranskega morja.

Vreme se spreminja in z njim se spreminja tudi barva neba in morja. V daljavi je grmelo in videle so se strele. Pihal je močan maestral in morje je postalo valovito.

Konec kampiranja. Stuširala sem se.

Preden vse pospravimo, je na mizo priletela pikapolonica. Kot že večkrat, nam je tudi tokrat s svojo prisotnostjo zaželela srečno pot.