Sobota je, sonček sije, gremo na obisk.
Parkirali smo v zaselku Veliki Dol.
Dajva premakni se, vidim mačka Suki !
Slišim kokodakanje. Greva gledat kokoši in proti meni prihaja petelin. Imajo tudi dva zajčka, ki sta se stisnila eden k drugemu, ko sem svoj radovedni gobček stegnila proti njima.
Le kdo se skriva tam notri ? O, sedem mladih, radovednih kozličkov je.
Zakaj moram tukaj čakati, ko Anja hrani koze in kozla?
Suki, vidim te! Pridi dol. Suki se mi je večkrat približala, da bi se spoprijateljila z menoj. Toda zaradi mojega laježa, si je vedno premislila. Toliko vsega novega, nevsakdanjega je tukaj. Ostati bi morala kar nekaj več časa, da bi se navadila na vse živali in jih pustila pri miru.
Nedelja, 19. maj
Zjutraj nas je zbudilo kikirikanje in vzhajajoče sonce. Ponoči, ko je Eli zalajala smo tuhtali, zakaj je zunaj tako svetlo ? Krivili smo luno in zjutraj ugotovili, da sta svetila tale krt in kuža.
Po zajtrku smo se odpravili na Bohor.
Od tam pa še do partizanske bolnišnice Travni laz.
Vračali smo se po blatni, kolovozni poti.
Popoldne smo na travniku nabrali navadni ranjak, navadno kukavico, liste in cvetje jagodnjaka. Doma jih bomo posušili, dodali še materino dušico in meto in se pozimi greli z domačim čajem.
Eli hiti do vrtička, kjer si naberemo redkvico. Zadnji čas, kajti začnejo se zbirati temni oblaki in kmalu nas preseneti nevihta. Našega prijetnega obiska je konec. Poslovimo se in se odpravimo proti domu.
Celo pot dežuje, nas pa to ne moti, saj smo preživeli zelo lep, sončen vikend v prijetni družbi in prelepi naravi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar