Tudi letos kamp Mareda

Nedelja, 12. maj

Dežuje, mi pa gremo na morje.

Ponovno smo izbrali kamp Mareda, ker ima zelo ugodno ponudbo in blizu je. Ko po dveh urah prispemo na izbrano relacijo, nas pozdravi sonce.



Kamp je prazen, parcelo lahko izberemo kjerkoli. No, to je pri nas potem problem, ker nam je všeč več parcel.



Popoldne se odpravimo s kolesom do Novigrada. Peljemo se ob obali in na eni strani nas spremlja morje, na drugi pa travnik cvetočega maka.



Postanek in zamišljeni pogledi usmerjeni na drugo stran.



Všeč nam je pogled na Novigrad, modro morje, jadrnice in bele, kopaste oblake.

Ponedeljek, 13. maj



Tudi na dopustu je naša stalnica vsakodnevni sprehod.



Ob obali do Dajle, mimo samostana in po cesti nazaj. Bilo je vroče.

Vrnili smo se ob ta pravi uri za kosilo in popoldansko siesto s smrčanjem.



Ob ležalniku se mi je nastavljal zelenec in me dražil. Pazila sem nanj, dokler ni nekdo omenil kolesa.





Odpeljali smo se do Novigrada na sladoled. Parkirali smo kolesa in se peš odpravili raziskovati po ozkih uličicah.

Torek, 14. maj



Jutranji sprehod ob zunanji ograji kampa.



Še po notranjosti kampa. Ustavili smo se ob domiselno urejenem zeliščnem vrtičku in šli smo mimo na novo postavljenih mobilnih hišic v istrskem stilu.



Popoldne smo zopet kolesarili do Novigrada. Po sprehajalni poti za pešce, smo se umaknili vlakcu. Pot smo nadaljevali do kampa Sirena.

Na recepciji smo parkirali kolesa in se peš odpravili po kampu.



Ugotovili smo, da se je v kampu marsikaj spremenilo. Nove sanitarije, stopnice do obale, mobilne hišice, parcele. Tam, kjer smo se včasih kopali, je sedaj prepovedano za domače ljubljenčke.

Na neparcelirani parceli smo zagledali tale maxi AD in mini avtomobilček. Mogoče v prihodnosti, ne bi bilo slabo, če bi .....No, na koncu ugotovitev, da je naš AD čisto ta pravi za nas.

Ob vrnitvi v kamp se zleknemo na ležalnik in ozremo v nebo. Tam gori nas razveselijo drobni, rožnati puhci, ki jadrajo po nežni modrini neba.

Da bi bil dan totalno zadet od lepote narave, pa se nam pokaže še zahajajoče sonce v vseh svojih odtenkih barv, preden popolnoma izgine.

Sreda, 15. maj

Danes odhajamo domov.

Odločili smo se, da ta dan ne bomo nič pohajkovali. Del dopoldneva bomo izkoristili za crkljanje s sončnimi žarki in branjem dobre knjige Louise L. Hay in Lynn Lauber Slikanje prihodnosti.

To je zgodba o ljubezni in upanju-o tem, kako sta tujca Jonathan in Lupe rešila drug drugega v na videz zadnjem mogočem trenutku.  Rdeča nit zgodbe je moč pozitivnega mišljenja, ki lahko zaceli duhovne rane in da človeku novo priložnost za srečo.



Skoraj sem se "skuhala" na soncu in rabila sem mrzlo morje za ohladitev. Za kopanje sem bila edina kandidatka. Nikjer nikogar.

 

No, edini uživač poleg mene je bil tale ponirek. Užival je v vetru in razburkanih valovih.

Pospravljamo. Ne bom se odstranila od tukaj. Bojim se, da me bodo potem pozabili. Tako, kot včasih pozabijo zapreti vratca omarice in ven letijo kozarci. Gvišno je le gvišno.