Torek, 28. maj
Čudno vreme, malo sonca, veliko temnih oblakov, na meji dežja. Tako je bilo današnje vreme pri nas. Kaj hočemo? Obirati češnje. Pokličemo sadjarstvo Viljema Marca. Pri njih je lepo, sončno vreme in tako se odpravimo proti Ajdovščini.
Pripeljemo se do Planine nad Ajdovščino.
Mimo kmetije Martina Marca in vinograda.
Do table Dobrodošli, Sadjarstvo Vilko Marc.
Okolica s hišo je prelepa, urejena.
Tu se razprostira češnjev sadovnjak z zgodnjimi in poznimi vrstami češenj. Toliko jih je, da ne veš katero drevo bi izbral za obiranje.
Previdno na lestev, fiksiranje košare, preizkus stabilnosti lestve in obiranje češenj na najvišjih vejah se začne.
Tem dobrim, sladkim češnjam se je zelo težko upreti.
Tudi jaz si vedno najdem kakšno opravilo. Prav gotovo se v sadovnjaku ne dolgočasim.
Po skrivaj sem kradla nabrane češnje, se skrila za košari, ampak tole oblizovanje me je izdalo.
Češnje so nabrane, samo še stehtamo jih. Nabrali smo jih 13 kg. Nekaj jih bomo pojedli, nekaj vložili v kozarce. Češnje v rdeči košari pa so bile za "povrhu".
Potem smo posedeli na terasi, se odžejali s kozarčkom belega vina in šabeso. Od tu je lep pogled na farno cerkvico sv. Kancijana.
Pri sadjarstvu Marc so drevesa še vedno polna rdečih sadežev in drevesa, kjer sadeži še niso dozoreli.
Če kdo želi sam nabirati češnje v prelepem nasadu z nizkimi drevesi, naj kar pokliče in se domeni. Gospodar je zelo prijazen in prav gotovo vam ne bo žal. Mi se bomo vsekakor še odpravili k njim.
sreda, 29. maj 2013
torek, 28. maj 2013
Parček
nedelja, 26. maj 2013
Veliki Dol, Bohor
Sobota, 18. maj
Sobota je, sonček sije, gremo na obisk.
Parkirali smo v zaselku Veliki Dol.
Dajva premakni se, vidim mačka Suki !
Slišim kokodakanje. Greva gledat kokoši in proti meni prihaja petelin. Imajo tudi dva zajčka, ki sta se stisnila eden k drugemu, ko sem svoj radovedni gobček stegnila proti njima.
Le kdo se skriva tam notri ? O, sedem mladih, radovednih kozličkov je.
Zakaj moram tukaj čakati, ko Anja hrani koze in kozla?
Suki, vidim te! Pridi dol. Suki se mi je večkrat približala, da bi se spoprijateljila z menoj. Toda zaradi mojega laježa, si je vedno premislila. Toliko vsega novega, nevsakdanjega je tukaj. Ostati bi morala kar nekaj več časa, da bi se navadila na vse živali in jih pustila pri miru.
Nedelja, 19. maj
Zjutraj nas je zbudilo kikirikanje in vzhajajoče sonce. Ponoči, ko je Eli zalajala smo tuhtali, zakaj je zunaj tako svetlo ? Krivili smo luno in zjutraj ugotovili, da sta svetila tale krt in kuža.
Po zajtrku smo se odpravili na Bohor.
Od tam pa še do partizanske bolnišnice Travni laz.
Vračali smo se po blatni, kolovozni poti.
Popoldne smo na travniku nabrali navadni ranjak, navadno kukavico, liste in cvetje jagodnjaka. Doma jih bomo posušili, dodali še materino dušico in meto in se pozimi greli z domačim čajem.
Eli hiti do vrtička, kjer si naberemo redkvico. Zadnji čas, kajti začnejo se zbirati temni oblaki in kmalu nas preseneti nevihta. Našega prijetnega obiska je konec. Poslovimo se in se odpravimo proti domu.
Celo pot dežuje, nas pa to ne moti, saj smo preživeli zelo lep, sončen vikend v prijetni družbi in prelepi naravi.
Sobota je, sonček sije, gremo na obisk.
Parkirali smo v zaselku Veliki Dol.
Dajva premakni se, vidim mačka Suki !
Slišim kokodakanje. Greva gledat kokoši in proti meni prihaja petelin. Imajo tudi dva zajčka, ki sta se stisnila eden k drugemu, ko sem svoj radovedni gobček stegnila proti njima.
Le kdo se skriva tam notri ? O, sedem mladih, radovednih kozličkov je.
Zakaj moram tukaj čakati, ko Anja hrani koze in kozla?
Suki, vidim te! Pridi dol. Suki se mi je večkrat približala, da bi se spoprijateljila z menoj. Toda zaradi mojega laježa, si je vedno premislila. Toliko vsega novega, nevsakdanjega je tukaj. Ostati bi morala kar nekaj več časa, da bi se navadila na vse živali in jih pustila pri miru.
Nedelja, 19. maj
Zjutraj nas je zbudilo kikirikanje in vzhajajoče sonce. Ponoči, ko je Eli zalajala smo tuhtali, zakaj je zunaj tako svetlo ? Krivili smo luno in zjutraj ugotovili, da sta svetila tale krt in kuža.
Po zajtrku smo se odpravili na Bohor.
Od tam pa še do partizanske bolnišnice Travni laz.
Vračali smo se po blatni, kolovozni poti.
Popoldne smo na travniku nabrali navadni ranjak, navadno kukavico, liste in cvetje jagodnjaka. Doma jih bomo posušili, dodali še materino dušico in meto in se pozimi greli z domačim čajem.
Eli hiti do vrtička, kjer si naberemo redkvico. Zadnji čas, kajti začnejo se zbirati temni oblaki in kmalu nas preseneti nevihta. Našega prijetnega obiska je konec. Poslovimo se in se odpravimo proti domu.
Celo pot dežuje, nas pa to ne moti, saj smo preživeli zelo lep, sončen vikend v prijetni družbi in prelepi naravi.
Naročite se na:
Objave (Atom)